Page 204 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 204
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
1984; Brown 2001, 419; Allcock 2000, 164; Simić 1973, 13; Miličić 1985, 100,
106). Te urbane stereotipe o »neprilagojenih« »ruralnih« praksah v »urba-
nem« je v Kopru moč slišati že desetletja, o čemer pričajo splošno razšir-
jene povedke o tem, da priseljenci »z Balkana« gojijo krompir ali prašiče
v urbanih beneških palačah v starem mestnem jedru. Za razliko od študij
ruralnih priseljencev v Jugoslaviji, kjer gre v glavnem za pripadnike iste
etnične identitete, »ruralni drugi« iz istrskih mestnih okolij niso iste na-
rodnosti oz. bolje rečeno, tudi če so s podeželja prihajali ljudje iste etnične
pripadnosti, slovenske, se nanje ta urbana folklora ne nanaša, temveč se
nanaša izključno na »balkanske druge«. Slednji so sicer vendarle pripadali
nekdaj skupni, očitno krhki, jugoslovanski identiteti, ki pa se je z razpa-
dom Jugoslavije jasno pokazala kot močno ločene etnične identitete, vse
do t. i. »izbrisanih« (Zorn in Lipovec Čebron 2008).
Ne glede na fantazijsko podstat simbolnih mej so le-te priseljenci iz juž-
nih republik nekdanje Jugoslavije internalizirali in jih v svojem vsakdanu
doživljali kot močno realne. O odtujenosti, ki ga povzroči negativna sti-
gmatizacija priseljencev z Balkana, priča sin v Koper priseljenih Makedon-
cev (Menih 2011, 67–68):
Nisem se družil z domačini, ampak s priseljenci drugih jugoslovan-
skih narodov. Takrat je še bila skupna država Jugoslavija. [. . .] Vedno
se sprašujem, kaj sem zgrešil, da nisem bil tako sprejet, kot bi si že-
lel, da bi bil. Zakaj domačini najprej pogledajo moje ime in priimek
in potem niti ne vstopijo v mojo slaščičarno? Tujcev to ne zanima in
tujci pridejo in kupijo. Ampak tujci pridejo enkrat in potem odidejo,
domačini pa so tu.
V Piranu Irena Weber opaža stalno ločevanje na »prave« in »neprave«
Pirančane, ki vključuje tudi vprašanje, kdo se ima pravico imenovati »Pi-
rančan«. Čeprav je v določenem kontekstu ta pravica dodeljena tistim, ki
so v Piranu rojeni, to ne velja za vse etnične skupine. »Rojen sem v Piranu,
pa me že vse življenje zmerjajo s Šiptarjem,« je izjavil sogovornik. Kdo je
sicer »Pirančan«, je odvisno od konteksta govora, saj identiteta ni fiksna,
temveč premakljiva (Weber 2006, 68).
Lastne izkušnje priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki
so kot nezaželjeni občutili »drugost«, »tujost« v novem slovenskem okolju,
se niso ujemale z uradnim diskurzom, ki je promoviral »bratstvo in eno-
tnost« vseh jugoslovanskih narodov. Načeloma so pripadali isti narodno-
sti, jugoslovanski, pa vendar »drugi«, saj je bila identiteta na republiškem
202
1984; Brown 2001, 419; Allcock 2000, 164; Simić 1973, 13; Miličić 1985, 100,
106). Te urbane stereotipe o »neprilagojenih« »ruralnih« praksah v »urba-
nem« je v Kopru moč slišati že desetletja, o čemer pričajo splošno razšir-
jene povedke o tem, da priseljenci »z Balkana« gojijo krompir ali prašiče
v urbanih beneških palačah v starem mestnem jedru. Za razliko od študij
ruralnih priseljencev v Jugoslaviji, kjer gre v glavnem za pripadnike iste
etnične identitete, »ruralni drugi« iz istrskih mestnih okolij niso iste na-
rodnosti oz. bolje rečeno, tudi če so s podeželja prihajali ljudje iste etnične
pripadnosti, slovenske, se nanje ta urbana folklora ne nanaša, temveč se
nanaša izključno na »balkanske druge«. Slednji so sicer vendarle pripadali
nekdaj skupni, očitno krhki, jugoslovanski identiteti, ki pa se je z razpa-
dom Jugoslavije jasno pokazala kot močno ločene etnične identitete, vse
do t. i. »izbrisanih« (Zorn in Lipovec Čebron 2008).
Ne glede na fantazijsko podstat simbolnih mej so le-te priseljenci iz juž-
nih republik nekdanje Jugoslavije internalizirali in jih v svojem vsakdanu
doživljali kot močno realne. O odtujenosti, ki ga povzroči negativna sti-
gmatizacija priseljencev z Balkana, priča sin v Koper priseljenih Makedon-
cev (Menih 2011, 67–68):
Nisem se družil z domačini, ampak s priseljenci drugih jugoslovan-
skih narodov. Takrat je še bila skupna država Jugoslavija. [. . .] Vedno
se sprašujem, kaj sem zgrešil, da nisem bil tako sprejet, kot bi si že-
lel, da bi bil. Zakaj domačini najprej pogledajo moje ime in priimek
in potem niti ne vstopijo v mojo slaščičarno? Tujcev to ne zanima in
tujci pridejo in kupijo. Ampak tujci pridejo enkrat in potem odidejo,
domačini pa so tu.
V Piranu Irena Weber opaža stalno ločevanje na »prave« in »neprave«
Pirančane, ki vključuje tudi vprašanje, kdo se ima pravico imenovati »Pi-
rančan«. Čeprav je v določenem kontekstu ta pravica dodeljena tistim, ki
so v Piranu rojeni, to ne velja za vse etnične skupine. »Rojen sem v Piranu,
pa me že vse življenje zmerjajo s Šiptarjem,« je izjavil sogovornik. Kdo je
sicer »Pirančan«, je odvisno od konteksta govora, saj identiteta ni fiksna,
temveč premakljiva (Weber 2006, 68).
Lastne izkušnje priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki
so kot nezaželjeni občutili »drugost«, »tujost« v novem slovenskem okolju,
se niso ujemale z uradnim diskurzom, ki je promoviral »bratstvo in eno-
tnost« vseh jugoslovanskih narodov. Načeloma so pripadali isti narodno-
sti, jugoslovanski, pa vendar »drugi«, saj je bila identiteta na republiškem
202
