Page 211 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 211
Simbolne meje v istrski družbi
nega izvora, kolektivna fantazija. Kvečjemu gre za nadzorovanje virov, ki
jih »starejši« prebivalci bolje nadzorujejo zaradi večje skupinske kohezije,
solidarnosti, uniformnosti in samodiscipline, ki so jo kot skupina vzposta-
vili skozi daljši čas sobivanja, hkrati pa od teh virov izključujejo priseljence.
Pri »ustaljenih« prebivalcih so pomembni njihova skupna preteklost, sku-
pni spomini, pripadnost, emocionalne vezi, skupinska kohezija, podreja-
nje skupinskim normam, vse to v nasprotju med »mi« in »oni«. Superioren
odnos do »outsiderjev« je posledica stigme, ki se pri priseljencih pogosto
tudi reificira. Priseljenci, ki morajo vedno vzpostaviti odnos z že vzposta-
vljenimi v kraju, dejansko ponotranjijo pripisan občutek manjvrednosti, k
čemur dodatno prispeva to, da živijo »vsak zase«, nimajo vodstva in ne-
ke skupinske kohezije. Poleg tega se »outsiderji« ne podrejajo skupinskim
normam, nimajo niti skupnih kolektivnih spominov, zaradi česar jih »sta-
rejši« prebivalci le še bolj zavračajo, stigmatizirajo, ponižujejo. S tem, da se
od priseljencev distancirajo, da jih zavračajo in jim pripisujejo nižji status,
tako starejši prebivalci obdržijo svoj (»višji«) status in pozicijo moči (Elias
in Scotson 1994; Čapo Žmegač 2007, 153). Podobno v sodobni raziskavi o
mestu Piran ugotavlja Irena Weber (2006, 67), in sicer da so prav množič-
ne migracije vplivale na oblikovanje fragmentirane mestne skupnosti, ki
zaradi diskontinuitete ni uspela oblikovati pripadnosti mestu.
Družbene meje med »domačimi« in priseljenimi Italijani
V severna istrska mesta pa se je priseljevala še ena skupina ljudi, to so ita-
lijanski Istrani iz Hrvaške, tudi oni v iskanju zaposlitvenih možnosti. Pri
italijanskih priseljencih iz hrvaškega dela Istre je videti, da so domačini
tudi njih kategorizirali zgolj kot priseljence, pa četudi iste etnične identi-
tete. Povedna je misel Vittorie, Italijanke iz hrvaškega dela Istre, ki pravi,
da so za Pirančane, s čimer misli stare italijanske meščane, vsi »prišleki«.
Po njenih besedah so Italijani, kot je sama, ki so prišli od drugod, druge
kategorije, Slovenci tretje in vsi ostali prišleki četrte kategorije. Te različne
kategorije družbenega rangiranja »italijanskih domačinov« so občutili tudi
priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. To je razvidno v spodaj
navedenem intervjuju s priseljencema iz Dalmacije in Bosne, ki sta v Istro
prišla leta 1955.⁶ Ves čas intervjuja sogovornika poudarjata družbeno mejo
in večvrednostni občutek istrskih Italijanov do priseljencev, podobno kot
je bilo v odnosu Slovani – sciavi in Italijani – civiltà v času pred »eksodu-
som«.
⁶ Intervju je opravil dijak Klemen Baronik.
209
nega izvora, kolektivna fantazija. Kvečjemu gre za nadzorovanje virov, ki
jih »starejši« prebivalci bolje nadzorujejo zaradi večje skupinske kohezije,
solidarnosti, uniformnosti in samodiscipline, ki so jo kot skupina vzposta-
vili skozi daljši čas sobivanja, hkrati pa od teh virov izključujejo priseljence.
Pri »ustaljenih« prebivalcih so pomembni njihova skupna preteklost, sku-
pni spomini, pripadnost, emocionalne vezi, skupinska kohezija, podreja-
nje skupinskim normam, vse to v nasprotju med »mi« in »oni«. Superioren
odnos do »outsiderjev« je posledica stigme, ki se pri priseljencih pogosto
tudi reificira. Priseljenci, ki morajo vedno vzpostaviti odnos z že vzposta-
vljenimi v kraju, dejansko ponotranjijo pripisan občutek manjvrednosti, k
čemur dodatno prispeva to, da živijo »vsak zase«, nimajo vodstva in ne-
ke skupinske kohezije. Poleg tega se »outsiderji« ne podrejajo skupinskim
normam, nimajo niti skupnih kolektivnih spominov, zaradi česar jih »sta-
rejši« prebivalci le še bolj zavračajo, stigmatizirajo, ponižujejo. S tem, da se
od priseljencev distancirajo, da jih zavračajo in jim pripisujejo nižji status,
tako starejši prebivalci obdržijo svoj (»višji«) status in pozicijo moči (Elias
in Scotson 1994; Čapo Žmegač 2007, 153). Podobno v sodobni raziskavi o
mestu Piran ugotavlja Irena Weber (2006, 67), in sicer da so prav množič-
ne migracije vplivale na oblikovanje fragmentirane mestne skupnosti, ki
zaradi diskontinuitete ni uspela oblikovati pripadnosti mestu.
Družbene meje med »domačimi« in priseljenimi Italijani
V severna istrska mesta pa se je priseljevala še ena skupina ljudi, to so ita-
lijanski Istrani iz Hrvaške, tudi oni v iskanju zaposlitvenih možnosti. Pri
italijanskih priseljencih iz hrvaškega dela Istre je videti, da so domačini
tudi njih kategorizirali zgolj kot priseljence, pa četudi iste etnične identi-
tete. Povedna je misel Vittorie, Italijanke iz hrvaškega dela Istre, ki pravi,
da so za Pirančane, s čimer misli stare italijanske meščane, vsi »prišleki«.
Po njenih besedah so Italijani, kot je sama, ki so prišli od drugod, druge
kategorije, Slovenci tretje in vsi ostali prišleki četrte kategorije. Te različne
kategorije družbenega rangiranja »italijanskih domačinov« so občutili tudi
priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. To je razvidno v spodaj
navedenem intervjuju s priseljencema iz Dalmacije in Bosne, ki sta v Istro
prišla leta 1955.⁶ Ves čas intervjuja sogovornika poudarjata družbeno mejo
in večvrednostni občutek istrskih Italijanov do priseljencev, podobno kot
je bilo v odnosu Slovani – sciavi in Italijani – civiltà v času pred »eksodu-
som«.
⁶ Intervju je opravil dijak Klemen Baronik.
209
