Page 210 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 210
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
na kar sta prva opozorila sociologa Norbert Elias in John L. Scotson (1994).
Tako se, recimo, Kristina iz družine z območja Brkinov na Primorskem, ki
je čakala na osvoboditev Istre v hiši kočevskih Nemcev, spominja, da je bilo
ob prihodu v Izolo leta 1955 prevladujoče okolje še vedno italijansko, se je
pa z novimi, množičnejšimi selitvami izredno hitro sloveniziralo, tako da
so kasnejši priseljenci za razliko od prvih prihajali v že slovenzirano okolje.
Torej ob mojem prihodu sem bila sama. Potem pa se je vsulo mla-
dih družin od vsepovsod. [. . .] Ampak kot rečeno, zelo, zelo hitro se
je to območje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli malo kasneje, tega
stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz. [. . .] Mi smo ga
že malo poznali. [O potrebi po učenju italijanščine, ki je bila večja v
začetku kot v času množičnega priseljevanja.] Ja natančno tak, tudi
med mojimi sošolci, ki so kasneje prihajali, ni bilo nobene nuje, jaz
nisem prepoznala iste skrbi, kot sem jo imela, ko sem jaz prišla, me-
ni se je zdelo, da sem bila popolnoma izgubljena, osamljena in da to
nekako moram osvojit, ampak to jaz pripisujem dejstvu, da smo bili
Primorci, jaz nisem prišla kot popolni tujec v to okolje. Mi smo le pri-
šli iz Primorske, ne čisto od tam . . . In seveda s starši, ki so govorili
italijansko, tako da jaz razumem . . .
Iz govora se sluti ločevanje na »mi«, tisti, ki smo v italijansko okolje pri-
šli prej in znamo italijanščino, in »oni«, »čisto od tam«, ne iz Primorske.
Hkrati smo iz dosedanjih spominov videli, da so bili ravno tisti, ki so zna-
li italijanščino, tudi prvi priseljenci. To razlikovanje med »nami«, Primorci
oz. tisti, ki znamo italijansko, in »onimi« od drugod, bo moč videti tudi pri
obravnavi občutka doma v naslednjem poglavju, ob vprašanju, kdo se v no-
vem istrskem okolju počuti doma in kdo tujec. Kot bo pokazano, so se ne
le Istrani, ampak vsi Primorci – vse do Gorice – počutili doma.
Norbert Elias in John L. Scotson (1994) sta pri preučevanju migrantske
družbe opazila, da čeprav so priseljenci iste narodnosti in vsi istega, delav-
skega razreda, se »stare družine«, prvi naseljenci prepoznavajo za boljše,
superiorne in zavračajo kontakt s priseljenci, ki jih imajo za »outsiderje«.
Njune raziskave so pokazale, da med priseljenskimi skupinami ni objektiv-
nih razlik, ni razlik v etničnosti, narodnosti, rasi, barvi, poklicni struktu-
ri, dohodku, vzgoji, vsi pripadajo delavskemu razredu, edina razlika med
njimi je v »starosti« bivanja v kraju. Stari prebivalci sami sebi pripišejo su-
periornost, priseljence pa vidijo kot grožnjo svojemu ustaljenemu načinu
življenja. Ta odnos med »uveljavljenimi« in »outsiderji« je povsem družbe-
208
na kar sta prva opozorila sociologa Norbert Elias in John L. Scotson (1994).
Tako se, recimo, Kristina iz družine z območja Brkinov na Primorskem, ki
je čakala na osvoboditev Istre v hiši kočevskih Nemcev, spominja, da je bilo
ob prihodu v Izolo leta 1955 prevladujoče okolje še vedno italijansko, se je
pa z novimi, množičnejšimi selitvami izredno hitro sloveniziralo, tako da
so kasnejši priseljenci za razliko od prvih prihajali v že slovenzirano okolje.
Torej ob mojem prihodu sem bila sama. Potem pa se je vsulo mla-
dih družin od vsepovsod. [. . .] Ampak kot rečeno, zelo, zelo hitro se
je to območje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli malo kasneje, tega
stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz. [. . .] Mi smo ga
že malo poznali. [O potrebi po učenju italijanščine, ki je bila večja v
začetku kot v času množičnega priseljevanja.] Ja natančno tak, tudi
med mojimi sošolci, ki so kasneje prihajali, ni bilo nobene nuje, jaz
nisem prepoznala iste skrbi, kot sem jo imela, ko sem jaz prišla, me-
ni se je zdelo, da sem bila popolnoma izgubljena, osamljena in da to
nekako moram osvojit, ampak to jaz pripisujem dejstvu, da smo bili
Primorci, jaz nisem prišla kot popolni tujec v to okolje. Mi smo le pri-
šli iz Primorske, ne čisto od tam . . . In seveda s starši, ki so govorili
italijansko, tako da jaz razumem . . .
Iz govora se sluti ločevanje na »mi«, tisti, ki smo v italijansko okolje pri-
šli prej in znamo italijanščino, in »oni«, »čisto od tam«, ne iz Primorske.
Hkrati smo iz dosedanjih spominov videli, da so bili ravno tisti, ki so zna-
li italijanščino, tudi prvi priseljenci. To razlikovanje med »nami«, Primorci
oz. tisti, ki znamo italijansko, in »onimi« od drugod, bo moč videti tudi pri
obravnavi občutka doma v naslednjem poglavju, ob vprašanju, kdo se v no-
vem istrskem okolju počuti doma in kdo tujec. Kot bo pokazano, so se ne
le Istrani, ampak vsi Primorci – vse do Gorice – počutili doma.
Norbert Elias in John L. Scotson (1994) sta pri preučevanju migrantske
družbe opazila, da čeprav so priseljenci iste narodnosti in vsi istega, delav-
skega razreda, se »stare družine«, prvi naseljenci prepoznavajo za boljše,
superiorne in zavračajo kontakt s priseljenci, ki jih imajo za »outsiderje«.
Njune raziskave so pokazale, da med priseljenskimi skupinami ni objektiv-
nih razlik, ni razlik v etničnosti, narodnosti, rasi, barvi, poklicni struktu-
ri, dohodku, vzgoji, vsi pripadajo delavskemu razredu, edina razlika med
njimi je v »starosti« bivanja v kraju. Stari prebivalci sami sebi pripišejo su-
periornost, priseljence pa vidijo kot grožnjo svojemu ustaljenemu načinu
življenja. Ta odnos med »uveljavljenimi« in »outsiderji« je povsem družbe-
208
