Page 206 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 206
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
nas niso sprejeli. Veliko krivico bi naredila. [. . .] Če prideš sem in se
tega ne zavedaš, zakaj si prišel, in nimaš spoštovanja do domačinov,
ki so tukaj, se lahko karkoli druzga pol dogaja. Ker jaz pravim, če ti
nekam prideš, je prav, da se ti asimiliraš, prilagodiš, ne oni tebi. Kar
pomeni, prvo, kar je jezik, in vse ostalo. [. . .] Vse ostalo imaš ti doma.
Dobro, js vem, da marsikdaj sem slišala to drugo zgodbo, da sem Al-
banka, pa da sem muslimanka. Pa preden so jim razložili, da ni res . . .
da sem kot katolik, je blo težko. ok, so te malo čudno gledali, to ja,
ampak da bi me pa odganjali, da ne bi prišla v družbo, to pa ne. A veš,
je jasno, da če greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov. Ampak spet ne
toliko, da bi te sovražili al karkoli. To ne. [. . .] Recimo, pri nas doma ni
blo poudarka na temu. Bolj je bil poudarek v obratni smeri. Dejansko
smo bli bolj urejeni, ko smo stopili skozi vrata ven kot vsi ostali. Prav
zaradi tega, da ne bi bilo tega očitka. [. . .] So ble žalostne, ker se treba
nekje zavedat, da marsikdo ko kam pride, si tujc in te verjetno tudi
obdelujejo kot tujca. [. . .] Nisem nikoli zastopila očeta in sem rekla.
[. . .] Zakaj nisi šel pa v Italijo, če si naredil že 1000 km? [Oče:] »Ma kaj
misliš, da bi ti bilo lažje?« Sem rekla: »Meni osebno ja, ker bi bila tujc
v tujini, tukaj se pa počutim tujc doma.« To sem mu jaz razlagala, ko
sem odraščala, ko nisem zastopila, enostavno nisem hotela sprejeti
sistema komunistov. [. . .] To sem js tako doživljala, ne pa zaradi tega,
ker sem Albanc al karkoli. Od domačinov niti najmanj. Js sm to doži-
vljala bolj iz unih višjih inštanc [. . .]. Zavedat se moreš, da si nekam
prišel, in spoštuj te ljudi, ki so ti dali to možnost, da si tukaj. Mislim,
da to izhaja prvo iz tega, da se jezika njihovega naučiš.
Tudi iz tega odlomka odseva to, kar Andrea L. Smith opaža pri vpraša-
nju asimilacije, ki je pogosto zavesten proces posameznikov migrantskih
korenin. Ko v svojem zunanjem okolju, na ulici ali v šoli, opažijo, da so nji-
hovi izvori percepirani kot manjvredni, in se posledično lahko distancirajo
od okolja, iz katerega izhajajo, kar vodi v zanikanje njihovega identitetne-
ga ozadja (Smith 2006, 138). Kot izpostavi Adela, »če greš izven vsega, je
jasno, da nisi njihov«, kognitivna disonanca z uradnim diskurzom pa je ja-
sno razvidna iz njene izjave, da »si tujc doma«, o čemer bo tekla beseda še v
nadaljevanju. Adela se sicer pri tem ves čas sklicuje na nesprejetost od ko-
munističnih oblasti, ki pa so bile v resnici del vsakdanje realnosti prav po
vsej Jugoslaviji, torej tudi v izvorni Makedoniji. Kognitivna disonanca je
opazna skozi ves intervju, kot neko stalno, ponavljajoče se prepričevanje,
da so bili sprejeti med domačini, pa čeprav so se potem posebno trudili, da
204
nas niso sprejeli. Veliko krivico bi naredila. [. . .] Če prideš sem in se
tega ne zavedaš, zakaj si prišel, in nimaš spoštovanja do domačinov,
ki so tukaj, se lahko karkoli druzga pol dogaja. Ker jaz pravim, če ti
nekam prideš, je prav, da se ti asimiliraš, prilagodiš, ne oni tebi. Kar
pomeni, prvo, kar je jezik, in vse ostalo. [. . .] Vse ostalo imaš ti doma.
Dobro, js vem, da marsikdaj sem slišala to drugo zgodbo, da sem Al-
banka, pa da sem muslimanka. Pa preden so jim razložili, da ni res . . .
da sem kot katolik, je blo težko. ok, so te malo čudno gledali, to ja,
ampak da bi me pa odganjali, da ne bi prišla v družbo, to pa ne. A veš,
je jasno, da če greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov. Ampak spet ne
toliko, da bi te sovražili al karkoli. To ne. [. . .] Recimo, pri nas doma ni
blo poudarka na temu. Bolj je bil poudarek v obratni smeri. Dejansko
smo bli bolj urejeni, ko smo stopili skozi vrata ven kot vsi ostali. Prav
zaradi tega, da ne bi bilo tega očitka. [. . .] So ble žalostne, ker se treba
nekje zavedat, da marsikdo ko kam pride, si tujc in te verjetno tudi
obdelujejo kot tujca. [. . .] Nisem nikoli zastopila očeta in sem rekla.
[. . .] Zakaj nisi šel pa v Italijo, če si naredil že 1000 km? [Oče:] »Ma kaj
misliš, da bi ti bilo lažje?« Sem rekla: »Meni osebno ja, ker bi bila tujc
v tujini, tukaj se pa počutim tujc doma.« To sem mu jaz razlagala, ko
sem odraščala, ko nisem zastopila, enostavno nisem hotela sprejeti
sistema komunistov. [. . .] To sem js tako doživljala, ne pa zaradi tega,
ker sem Albanc al karkoli. Od domačinov niti najmanj. Js sm to doži-
vljala bolj iz unih višjih inštanc [. . .]. Zavedat se moreš, da si nekam
prišel, in spoštuj te ljudi, ki so ti dali to možnost, da si tukaj. Mislim,
da to izhaja prvo iz tega, da se jezika njihovega naučiš.
Tudi iz tega odlomka odseva to, kar Andrea L. Smith opaža pri vpraša-
nju asimilacije, ki je pogosto zavesten proces posameznikov migrantskih
korenin. Ko v svojem zunanjem okolju, na ulici ali v šoli, opažijo, da so nji-
hovi izvori percepirani kot manjvredni, in se posledično lahko distancirajo
od okolja, iz katerega izhajajo, kar vodi v zanikanje njihovega identitetne-
ga ozadja (Smith 2006, 138). Kot izpostavi Adela, »če greš izven vsega, je
jasno, da nisi njihov«, kognitivna disonanca z uradnim diskurzom pa je ja-
sno razvidna iz njene izjave, da »si tujc doma«, o čemer bo tekla beseda še v
nadaljevanju. Adela se sicer pri tem ves čas sklicuje na nesprejetost od ko-
munističnih oblasti, ki pa so bile v resnici del vsakdanje realnosti prav po
vsej Jugoslaviji, torej tudi v izvorni Makedoniji. Kognitivna disonanca je
opazna skozi ves intervju, kot neko stalno, ponavljajoče se prepričevanje,
da so bili sprejeti med domačini, pa čeprav so se potem posebno trudili, da
204
