Page 208 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 208
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
oni plačevali, pa so nas zaradi tega gledali kot svoje. Tvoja babica mi
je vedno govorila, da mi smo njihovi in ne kot uni drugi leni Bosanci.
Tudi v nekaterih drugih intervjujih na vprašanje o integraciji v novo
družbeno okolje ni bilo opaziti neke močne simbolne meje, veliko se jih je
sklicevalo na delavsko enakost, kot, recimo, zgornja sogovornica iz Bosne:
Ti, ne, ne, to ni blo tako. Jaz osebno nisem imela problemov sa Slo-
vencima ma niti s tima [Italijani], ker sem znala se jim upreti. Glej,
jaz sem prišla tukaj in dobla službo. [. . .] Midva sva oba delala, imela
družino in plačevala pune porcije, nismo bili socialni problem. Uni, ki
so bili socialni problem, so pa jih prali in žalili. So jim govorili, da so
prišli iz Bosne in da samo jedo kruh in de morejo delat za njih. Mid-
va, ki sva jim bila enaka vštric, dobili isto in smo plačali vse kot oni,
nismo imeli nikad problema. On je vprašal za stanovanje in vedno,
ko je vprašal, je dobil, torej tej Slovenci, direktor in tej drugi so bili
vedno pravični do njega [do moža].
Raziskava iz 80. let o Bosancih v Sloveniji s pomenljivim naslovom »Bo-
sanci: a kuda idu Slovenci nedeljom«, ki odraža trk različnih življenjskih
stilov med »nami« in »drugačnimi«, vseeno kaže, da je potrebno pri vpra-
šanju procesa družbene integracije razlikovati med priseljenci brez družin
in tistimi z njo. Bivanje v krogu družine prinese namreč veliko kompleks-
nejše vsakdanje življenje. Mlada »bosanska« imigrantska družina se je hi-
treje prilagajala slovenski družbi in načinu življenja, kar je zanjo hkrati po-
menilo tudi »modernizacijo«. Za čas Jugoslavije avtorica opaža, da je pri
priseljencih bolj kot delitev na »Bosance« in »Slovence« poudarjena deli-
tev na »mi, ta spodnji« in »oni gore«, s čimer je mišljen administrativni,
upravljalski razred. Ta razredna klasifikacija ni vključevala nacionalnega,
etničnega elementa, ampak je nakazovala neenako dostopnost do osnov-
nih virov in nadzora v družbi, torej razmerja moči v delavski vsakdanjosti
(Mežnarič 1986, 202–207). Pri tem moramo vzeti v obzir, da je imela večina
priseljencev iz 50. let družine ali so se jih vsaj tu ustvarili, in večina jih je
bila tudi iz delavskega sloja. Tu gre za razlikovanje od priseljencev v 60. le-
tih in pozneje, za katere so bili med drugim zgrajeni tudi Tomosovi samski
domovi.
Tako je videti, da so bile izkušnje doživljanja etničnih mej vendarle ne-
enotne, čeprav je potrebno poudariti, da pogledi, kot je zgoraj navedeno o
enakosti delavstva, ki naj bi presegala etnične meje, izhajajo iz perspektive
206
oni plačevali, pa so nas zaradi tega gledali kot svoje. Tvoja babica mi
je vedno govorila, da mi smo njihovi in ne kot uni drugi leni Bosanci.
Tudi v nekaterih drugih intervjujih na vprašanje o integraciji v novo
družbeno okolje ni bilo opaziti neke močne simbolne meje, veliko se jih je
sklicevalo na delavsko enakost, kot, recimo, zgornja sogovornica iz Bosne:
Ti, ne, ne, to ni blo tako. Jaz osebno nisem imela problemov sa Slo-
vencima ma niti s tima [Italijani], ker sem znala se jim upreti. Glej,
jaz sem prišla tukaj in dobla službo. [. . .] Midva sva oba delala, imela
družino in plačevala pune porcije, nismo bili socialni problem. Uni, ki
so bili socialni problem, so pa jih prali in žalili. So jim govorili, da so
prišli iz Bosne in da samo jedo kruh in de morejo delat za njih. Mid-
va, ki sva jim bila enaka vštric, dobili isto in smo plačali vse kot oni,
nismo imeli nikad problema. On je vprašal za stanovanje in vedno,
ko je vprašal, je dobil, torej tej Slovenci, direktor in tej drugi so bili
vedno pravični do njega [do moža].
Raziskava iz 80. let o Bosancih v Sloveniji s pomenljivim naslovom »Bo-
sanci: a kuda idu Slovenci nedeljom«, ki odraža trk različnih življenjskih
stilov med »nami« in »drugačnimi«, vseeno kaže, da je potrebno pri vpra-
šanju procesa družbene integracije razlikovati med priseljenci brez družin
in tistimi z njo. Bivanje v krogu družine prinese namreč veliko kompleks-
nejše vsakdanje življenje. Mlada »bosanska« imigrantska družina se je hi-
treje prilagajala slovenski družbi in načinu življenja, kar je zanjo hkrati po-
menilo tudi »modernizacijo«. Za čas Jugoslavije avtorica opaža, da je pri
priseljencih bolj kot delitev na »Bosance« in »Slovence« poudarjena deli-
tev na »mi, ta spodnji« in »oni gore«, s čimer je mišljen administrativni,
upravljalski razred. Ta razredna klasifikacija ni vključevala nacionalnega,
etničnega elementa, ampak je nakazovala neenako dostopnost do osnov-
nih virov in nadzora v družbi, torej razmerja moči v delavski vsakdanjosti
(Mežnarič 1986, 202–207). Pri tem moramo vzeti v obzir, da je imela večina
priseljencev iz 50. let družine ali so se jih vsaj tu ustvarili, in večina jih je
bila tudi iz delavskega sloja. Tu gre za razlikovanje od priseljencev v 60. le-
tih in pozneje, za katere so bili med drugim zgrajeni tudi Tomosovi samski
domovi.
Tako je videti, da so bile izkušnje doživljanja etničnih mej vendarle ne-
enotne, čeprav je potrebno poudariti, da pogledi, kot je zgoraj navedeno o
enakosti delavstva, ki naj bi presegala etnične meje, izhajajo iz perspektive
206
