Page 223 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 223
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
niso vedeli ničesar ljudje, ki so prihajali iz kontinentalne Slovenije in iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije. To ne velja le za priseljence in južnih
republik nekdanje Jugoslavije, temveč tudi za tiste iz notranjosti Slovenije.
Nekateri so se v sredozemskem okolju udomačili prav zato, ker so vzljubili
morje, pogosteje pa sem slišala nostalgijo za svojim izvornim domom in
zgodbe o vračanju »domov«, kot je sledeča (Pahor 2007, 206):
Vedno sem želela nazaj na Štajersko, tudi moj mož. Nekoč sem že
dobila službo na Ptuju, ne pa stanovanja. In tako je to ostalo. [. . .] V
Piranu sem najbolj pogrešala sneg. To pa res. Pozimi je tu bila burja in
hlad, drugače pa sem pogrešala sneg. Tako da sem rada hodila nazaj
gor, domov. Včasih tudi pozimi, poleti obvezno, dvakrat na leto sem
gotovo šla gor. Smo šli, pravzaprav.
Veliko razdvojenosti med sedanjim in izvornim domom sem zaznala pri
priseljencih iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Ta se lepo kaže v in-
tervjuju s priseljencem iz Srbije, nekdanjim Tomosovim delavcem,¹¹ ko po-
jasnjuje, kako je njegovo življenje potekalo med Tomosom, blokovskim na-
seljem zunaj središča Kopra in nogometnim igriščem, pri čemer je opaziti,
da pri govoru o delavskih stavkah v središču Kopra ni vedel niti, kako se
imenuje najopaznejša beneška arhitektura, Loggia. Pri odgovoru na vpra-
šanje, ali se po tolikih letih bivanja počuti Koprčana, se pokaže tradicional-
na razklanost priseljencev med izvorno in sedanjo domovino: »Ja, seveda.
Po vseh teh letih se počutim kot pravi Koprčan. Tu imam ženo, hčerko, ze-
ta in tu mi je družina. Ali u srcu nosim još uvijek moju Vojvodinu, u koju
se rado vraćam na dopust.«
Tudi Jasna Čapo podobno opaža, da je pri hrvaških priseljencih iz Sr-
bije na Hrvaškem po dvajsetih letih občutek »doma« vezan predvsem na
ustvarjeno družino, kar velja predvsem za ženske. Sicer občutek »doma«
korenini tudi v občutku varnosti v nasprotju z vojnim nasiljem iz izvorne
domovine, v izgradnji hiše, s katero se identificirajo, ali kmetije in v go-
spodarskih dejavnostih, povezanih z njo. Vendar občutek novega »doma«
zavzema zgolj prebivališče in ne celotnega naselja ali regije. Za razliko od
»doma« v rojstnem kraju, ki je zavzemal celotno območje prebivališča, mi-
granti novega fizičnega in socialnega okolja ne občutijo kot »svojega«. No-
vemu »domu« očitajo, da nima duše. Odnos do njega je torej funkcionalen
¹¹ Intervju je v študijskem letu 2016/1917 opravil Nenad Smajila v okviru predmeta Praktikum
dediščine na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
221
niso vedeli ničesar ljudje, ki so prihajali iz kontinentalne Slovenije in iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije. To ne velja le za priseljence in južnih
republik nekdanje Jugoslavije, temveč tudi za tiste iz notranjosti Slovenije.
Nekateri so se v sredozemskem okolju udomačili prav zato, ker so vzljubili
morje, pogosteje pa sem slišala nostalgijo za svojim izvornim domom in
zgodbe o vračanju »domov«, kot je sledeča (Pahor 2007, 206):
Vedno sem želela nazaj na Štajersko, tudi moj mož. Nekoč sem že
dobila službo na Ptuju, ne pa stanovanja. In tako je to ostalo. [. . .] V
Piranu sem najbolj pogrešala sneg. To pa res. Pozimi je tu bila burja in
hlad, drugače pa sem pogrešala sneg. Tako da sem rada hodila nazaj
gor, domov. Včasih tudi pozimi, poleti obvezno, dvakrat na leto sem
gotovo šla gor. Smo šli, pravzaprav.
Veliko razdvojenosti med sedanjim in izvornim domom sem zaznala pri
priseljencih iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Ta se lepo kaže v in-
tervjuju s priseljencem iz Srbije, nekdanjim Tomosovim delavcem,¹¹ ko po-
jasnjuje, kako je njegovo življenje potekalo med Tomosom, blokovskim na-
seljem zunaj središča Kopra in nogometnim igriščem, pri čemer je opaziti,
da pri govoru o delavskih stavkah v središču Kopra ni vedel niti, kako se
imenuje najopaznejša beneška arhitektura, Loggia. Pri odgovoru na vpra-
šanje, ali se po tolikih letih bivanja počuti Koprčana, se pokaže tradicional-
na razklanost priseljencev med izvorno in sedanjo domovino: »Ja, seveda.
Po vseh teh letih se počutim kot pravi Koprčan. Tu imam ženo, hčerko, ze-
ta in tu mi je družina. Ali u srcu nosim još uvijek moju Vojvodinu, u koju
se rado vraćam na dopust.«
Tudi Jasna Čapo podobno opaža, da je pri hrvaških priseljencih iz Sr-
bije na Hrvaškem po dvajsetih letih občutek »doma« vezan predvsem na
ustvarjeno družino, kar velja predvsem za ženske. Sicer občutek »doma«
korenini tudi v občutku varnosti v nasprotju z vojnim nasiljem iz izvorne
domovine, v izgradnji hiše, s katero se identificirajo, ali kmetije in v go-
spodarskih dejavnostih, povezanih z njo. Vendar občutek novega »doma«
zavzema zgolj prebivališče in ne celotnega naselja ali regije. Za razliko od
»doma« v rojstnem kraju, ki je zavzemal celotno območje prebivališča, mi-
granti novega fizičnega in socialnega okolja ne občutijo kot »svojega«. No-
vemu »domu« očitajo, da nima duše. Odnos do njega je torej funkcionalen
¹¹ Intervju je v študijskem letu 2016/1917 opravil Nenad Smajila v okviru predmeta Praktikum
dediščine na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
221
