Page 224 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 224
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
in samo do enote prebivališča, hiše in/ali posestva so vzpostavili emociona-
len odnos. Gre za praktičen odnos do »doma«, ko prave simbolne vezi niso
vpisane v celoten prostor bivanja. Še posebej to velja za starejše, ki jih niso
oblikovale izkušnje bivanja v novem kraju in ki v njem nimajo dolgotraj-
nih družbenih odnosov (Čapo Žmegač 2010, 185–187). To vseeno ne velja
toliko za Istro, kamor so ljudje, po intervjujih sodeč, v glavnem prihajali v
mladih letih.
Podobno kot hrvaški priseljenci iz Srbije na Hrvaško, ki imajo v novem
kraju bivanja šibko družbeno mrežo brez dolgotrajnih odnosov in ki do-
mačo družbeno ter mentalno pokrajino vzdržujejo skozi medsebojna dru-
ženja priseljencev (Čapo Žmegač 2010, 187), se zdi, da tudi priseljenci iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije slonijo na njihovi medsebojni mreži
odnosov. Podobno kot zgoraj omenjeni sogovornik, ki ima »svojo Vojvodi-
no v srcu«, priseljenci občutijo pripadnost svojemu nekdanjemu kraju (str.
188–189). To je bilo že vidno v poglavju o simbolnih mejah in vsakdanjih
praksah, ki jih vzdržujejo, recimo pri priznanju priseljenca, da se je dru-
žil le »s priseljenci drugih jugoslovanskih narodov« (Menih 2011, 67–68),
kot tudi v mimogrede izrečeni pripombi zgoraj omenjenega priseljenca iz
Srbije, da so po delu v tovarni t om o s v Kopru »domačini« odšli obde-
lovat svoje vrtove, medtem ko so se »ostali« priseljenci družili med seboj
in igrali nogomet.¹² Najnovejša raziskava Jasne Čapo na temo t. i. gaster-
bajterjev v Nemčiji s pomenljivim naslovom Dva doma (2019) lepo pokaže,
da si migrantska generacija po nekem času v deželi bivanja ustvari dom.
Hkrati ohranjajo emocionalno vez z več mesti, tako s krajem izvora svojih
staršev (ali kjer preživljajo poletne počitnice) v domovini kot tudi s kra-
jem, kjer živijo. Na osnovi te dvojne, vzporedne življenjske reference mi-
grantov oz. njihove integracije v kraju življenja v tujini in v kraju izvora so
razvili »dvodomnost« oz. občutek, da imajo dva doma v dveh deželah. Ta
pogled je nasproten mišljenju, da je občutek doma singularen, vezan le na
deželo izvora. Na ta način je raziskovalka zavrnila tezo, da je dominanten
občutek migrantov dvojno izključevanje, tj. iz kraja/države porekla in kra-
ja/države sprejema, in trajna pozicija dvojnega tujca. Nasprotno s tezami
o pomanjkanju emocionalne identifikacije z gostujočo državo Jasna Čapo
opaža (2019, 346, 360–362), da migranti ustvarjajo emocionalno vez s kra-
jem svojega življenja. Prav to lepo pokaže ena izmed njenih sogovornic, ko
pravi, da se v Nemčiji ne počuti tujka kot na izvornem Hrvaškem, pa čeprav
jo imajo Nemci za tujko (str. 337).
¹² Intervju je opravil Nenad Smajila v okviru predmeta Praktikum dediščine 2016/1917.
222
in samo do enote prebivališča, hiše in/ali posestva so vzpostavili emociona-
len odnos. Gre za praktičen odnos do »doma«, ko prave simbolne vezi niso
vpisane v celoten prostor bivanja. Še posebej to velja za starejše, ki jih niso
oblikovale izkušnje bivanja v novem kraju in ki v njem nimajo dolgotraj-
nih družbenih odnosov (Čapo Žmegač 2010, 185–187). To vseeno ne velja
toliko za Istro, kamor so ljudje, po intervjujih sodeč, v glavnem prihajali v
mladih letih.
Podobno kot hrvaški priseljenci iz Srbije na Hrvaško, ki imajo v novem
kraju bivanja šibko družbeno mrežo brez dolgotrajnih odnosov in ki do-
mačo družbeno ter mentalno pokrajino vzdržujejo skozi medsebojna dru-
ženja priseljencev (Čapo Žmegač 2010, 187), se zdi, da tudi priseljenci iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije slonijo na njihovi medsebojni mreži
odnosov. Podobno kot zgoraj omenjeni sogovornik, ki ima »svojo Vojvodi-
no v srcu«, priseljenci občutijo pripadnost svojemu nekdanjemu kraju (str.
188–189). To je bilo že vidno v poglavju o simbolnih mejah in vsakdanjih
praksah, ki jih vzdržujejo, recimo pri priznanju priseljenca, da se je dru-
žil le »s priseljenci drugih jugoslovanskih narodov« (Menih 2011, 67–68),
kot tudi v mimogrede izrečeni pripombi zgoraj omenjenega priseljenca iz
Srbije, da so po delu v tovarni t om o s v Kopru »domačini« odšli obde-
lovat svoje vrtove, medtem ko so se »ostali« priseljenci družili med seboj
in igrali nogomet.¹² Najnovejša raziskava Jasne Čapo na temo t. i. gaster-
bajterjev v Nemčiji s pomenljivim naslovom Dva doma (2019) lepo pokaže,
da si migrantska generacija po nekem času v deželi bivanja ustvari dom.
Hkrati ohranjajo emocionalno vez z več mesti, tako s krajem izvora svojih
staršev (ali kjer preživljajo poletne počitnice) v domovini kot tudi s kra-
jem, kjer živijo. Na osnovi te dvojne, vzporedne življenjske reference mi-
grantov oz. njihove integracije v kraju življenja v tujini in v kraju izvora so
razvili »dvodomnost« oz. občutek, da imajo dva doma v dveh deželah. Ta
pogled je nasproten mišljenju, da je občutek doma singularen, vezan le na
deželo izvora. Na ta način je raziskovalka zavrnila tezo, da je dominanten
občutek migrantov dvojno izključevanje, tj. iz kraja/države porekla in kra-
ja/države sprejema, in trajna pozicija dvojnega tujca. Nasprotno s tezami
o pomanjkanju emocionalne identifikacije z gostujočo državo Jasna Čapo
opaža (2019, 346, 360–362), da migranti ustvarjajo emocionalno vez s kra-
jem svojega življenja. Prav to lepo pokaže ena izmed njenih sogovornic, ko
pravi, da se v Nemčiji ne počuti tujka kot na izvornem Hrvaškem, pa čeprav
jo imajo Nemci za tujko (str. 337).
¹² Intervju je opravil Nenad Smajila v okviru predmeta Praktikum dediščine 2016/1917.
222
