Page 246 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 246
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Sau: To je zanimivo vprašanje. Samo po sebi je sicer nerazumno, ker
tri tisoč ljudi, z dojenčki vred, ne more strašiti dveh milijonov ljudi.
Odgovor gre zato iskati drugje. Italijanska manjšina se počuti osa-
mljeno, drugi pa jo imajo za del nepomirjenega spomina. Kot motilni
element na območju, ki bi sicer bilo popolnoma slovensko.
Zanimivo, mnenje o manjšini, ki ogroža večino, je prav tako moč zaslediti
tudi pri izobražencih, kot recimo pri Tonetu, univerzitetnem profesorju, ki
se je v mladosti v Istro priselil iz notranjosti Slovenije:
Sem pa nekega pred leti pomislil, zakaj je moj potni list in ostali doku-
menti tudi v italijanščini, saj sem Slovenec in me kot takega morajo
uradniki razumeti, v tujini pa se predstavljam kot dvoživka. Včasih
je tudi večina občutljiva, saj je manjšina pogosto presliši, če govori
svoj materni jezik. Ni enostavno. Nenazadnje je na univerzi zelo tež-
ko uveljavljati študij v tujem jeziku.
In če nadaljujem iz svojih lastnih izkušenj na univerzi: boj za pravico do
uporabe italijanskega jezika v uradno dvojezičnem okolju se odvija vsak
dan. To bol ob priznavanju pravic »drugega« je pogosto moč zaznati med
intelektualci, stroko, ki bi morala biti vzor medkulturne strpnosti, sobi-
vanja. Zanikanje italijanske narodnostne skupnosti se je pred nedavnim
zgodilo tudi na rt v Slovenija v dokumentarni oddaji o slovenskih nare-
čjih, ki so jo predvajali leta 2017. Dialektologi so s svojimi izjavami razžalili
italijansko manjšino. Najbolj v nebo vpijoča izjava je bila naslednja (No-
vljan 2017): »V istrskih obmorskih mestih, torej v Kopru, Izoli in Piranu, je
v govoru seveda prisoten romanski element, saj so v preteklosti v mestih
živeli romanski prebivalci, medtem ko so zaledja naseljevali slovanski.«¹⁷
Gre za nedopustno zavajanje, ki širši javnosti daje vtis, kot da ni več niti
pripadnikov italijanske manjšine in niti istrskobeneškega narečja.
Ta skorajda že bolestna zavzetost za slovenski jezik na uradno progla-
šenem dvojezičnem območju se je pokazala tudi med etnologi, in sicer na
okrogli mizi z naslovom »Zakaj se ne slišimo? O odnosu med manjšina-
mi, ›matičnimi‹ in ›večinskimi‹ narodi.«¹⁸ Ko je govornica Isabella Flego
kot predstavnica italijanske manjšine pripomnila, da bi bilo prav, ko bi v
italijanski šoli v Kopru slišala pozdrave v italijanščini in ne v slovenščini,
kot je navada, je povzročila veliko razburjenje. Zahtevati italijanski govor v
¹⁷ Za ustne informacije se zahvaljujem dialektologinji Suzani Todorović.
¹⁸ Dolenjske Toplice, 9.–11. november 2014.
244
Sau: To je zanimivo vprašanje. Samo po sebi je sicer nerazumno, ker
tri tisoč ljudi, z dojenčki vred, ne more strašiti dveh milijonov ljudi.
Odgovor gre zato iskati drugje. Italijanska manjšina se počuti osa-
mljeno, drugi pa jo imajo za del nepomirjenega spomina. Kot motilni
element na območju, ki bi sicer bilo popolnoma slovensko.
Zanimivo, mnenje o manjšini, ki ogroža večino, je prav tako moč zaslediti
tudi pri izobražencih, kot recimo pri Tonetu, univerzitetnem profesorju, ki
se je v mladosti v Istro priselil iz notranjosti Slovenije:
Sem pa nekega pred leti pomislil, zakaj je moj potni list in ostali doku-
menti tudi v italijanščini, saj sem Slovenec in me kot takega morajo
uradniki razumeti, v tujini pa se predstavljam kot dvoživka. Včasih
je tudi večina občutljiva, saj je manjšina pogosto presliši, če govori
svoj materni jezik. Ni enostavno. Nenazadnje je na univerzi zelo tež-
ko uveljavljati študij v tujem jeziku.
In če nadaljujem iz svojih lastnih izkušenj na univerzi: boj za pravico do
uporabe italijanskega jezika v uradno dvojezičnem okolju se odvija vsak
dan. To bol ob priznavanju pravic »drugega« je pogosto moč zaznati med
intelektualci, stroko, ki bi morala biti vzor medkulturne strpnosti, sobi-
vanja. Zanikanje italijanske narodnostne skupnosti se je pred nedavnim
zgodilo tudi na rt v Slovenija v dokumentarni oddaji o slovenskih nare-
čjih, ki so jo predvajali leta 2017. Dialektologi so s svojimi izjavami razžalili
italijansko manjšino. Najbolj v nebo vpijoča izjava je bila naslednja (No-
vljan 2017): »V istrskih obmorskih mestih, torej v Kopru, Izoli in Piranu, je
v govoru seveda prisoten romanski element, saj so v preteklosti v mestih
živeli romanski prebivalci, medtem ko so zaledja naseljevali slovanski.«¹⁷
Gre za nedopustno zavajanje, ki širši javnosti daje vtis, kot da ni več niti
pripadnikov italijanske manjšine in niti istrskobeneškega narečja.
Ta skorajda že bolestna zavzetost za slovenski jezik na uradno progla-
šenem dvojezičnem območju se je pokazala tudi med etnologi, in sicer na
okrogli mizi z naslovom »Zakaj se ne slišimo? O odnosu med manjšina-
mi, ›matičnimi‹ in ›večinskimi‹ narodi.«¹⁸ Ko je govornica Isabella Flego
kot predstavnica italijanske manjšine pripomnila, da bi bilo prav, ko bi v
italijanski šoli v Kopru slišala pozdrave v italijanščini in ne v slovenščini,
kot je navada, je povzročila veliko razburjenje. Zahtevati italijanski govor v
¹⁷ Za ustne informacije se zahvaljujem dialektologinji Suzani Todorović.
¹⁸ Dolenjske Toplice, 9.–11. november 2014.
244
