Page 249 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 249
ljuček: Naj tišina spregovori! 5
Namen knjige je bil dati glas ljudem. Ljudem, ki so ostali v tišini, margina-
lizirani, na robu obeh nacionalnih diskurzov, slovenskega in italijanskega.
Njihovi spomini ne sodijo nikamor, se ne vklapljajo v niti v en niti v drug
nacionalni kolektivni spomin. In zato so ostali nemi, neslišni, utišani. Ven-
dar Istra sama kliče po njihovih spominih. Istra, ki še vedno ne najde trdne
identitete niti v svojem lastnem imenu, kjer praznina kliče po tem, da ji
prisluhnimo, kjer so ljudje, pa vendar se čuti pomanjkanje nečesa . . . Vezi.
Vezi, ukoreninjenih v prostoru.
Ne zatiskajmo si več oči, Istra, vsaj njena mesta, je svoje nekdaj večinsko
prebivalstvo izgubila. Namesto njega je prišlo drugo, ki v tem prostoru pre-
trganih vezi šele išče svoje korenine. Verjetno bo naslednji generaciji bolje,
oni so vsaj rojeni tu . . .
Knjiga je skušala zapolniti to praznino, dati glas ljudem, ki so jo doživeli.
Ker nikoli niso bili slišani. Literatura je govorila o spornosti ozemlja Istre
med različnimi nacionalnimi zahtevami, bile so narejene obmejne študi-
je spomina, seveda uradnega spomina, vendar nikoli doslej nismo slišali
glasov ljudi, ki so v primežu različnih nacionalnih politik in ideologij po-
skušali preživeti in se jim tudi aktivno upirali. In zopet smo trčili v tolikanj
opevano nacionalno identiteto, ki utesnjuje in omejuje vse tiste ljudi z nje-
nega obrobja, tam, kjer nikoli ni bilo »čisto«, kot tudi nikakršna kultura ni
»čista«. In vedno znova slišimo zgodbe ljudi, ki se ob vsakem novem nacio-
nalnem sistemu prilagodijo ali uprejo, katerih identitete ni mogoče stlačiti
v eno samo kategorijo, nacionalno. Prav nacionalne ideje, tako progresiv-
ne ob njihovem nastanku, so same postale zavirajoče, utesnjujoče in izvor
premnogih konfliktov. Tako so tudi v Istri zapečatile usode na tisoče ljudi,
tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali.
O tem je knjiga spregovorila, prek njihovih glasov. Predvsem glasov ti-
stih, ki so ostali, in tistih, ki so prišli. Kajti glas tistih, ki so odšli, je bil kljub
večdesetletnemu molku tudi slišan in nekritično sprejet kot temelj itali-
janskega nacionalnega diskurza. Ti, ki so ostali, pa so ostali neslišni. Tako
v italijanskem diskurzu, ki zanje skorajda ne ve, kot da tisti, ki so ostali, ne
bi bili »pravi« Italijani, kot v slovenskem, saj tisti, ki so doživljali »eksodus«,
niso smeli biti slišani. Pa tudi tisti, ki so prišli . . . Kajti njihovo doživljanje
ni skladno s tem, kar trdi slovenski nacionalni diskurz: to je slovensko, vsi
247
Namen knjige je bil dati glas ljudem. Ljudem, ki so ostali v tišini, margina-
lizirani, na robu obeh nacionalnih diskurzov, slovenskega in italijanskega.
Njihovi spomini ne sodijo nikamor, se ne vklapljajo v niti v en niti v drug
nacionalni kolektivni spomin. In zato so ostali nemi, neslišni, utišani. Ven-
dar Istra sama kliče po njihovih spominih. Istra, ki še vedno ne najde trdne
identitete niti v svojem lastnem imenu, kjer praznina kliče po tem, da ji
prisluhnimo, kjer so ljudje, pa vendar se čuti pomanjkanje nečesa . . . Vezi.
Vezi, ukoreninjenih v prostoru.
Ne zatiskajmo si več oči, Istra, vsaj njena mesta, je svoje nekdaj večinsko
prebivalstvo izgubila. Namesto njega je prišlo drugo, ki v tem prostoru pre-
trganih vezi šele išče svoje korenine. Verjetno bo naslednji generaciji bolje,
oni so vsaj rojeni tu . . .
Knjiga je skušala zapolniti to praznino, dati glas ljudem, ki so jo doživeli.
Ker nikoli niso bili slišani. Literatura je govorila o spornosti ozemlja Istre
med različnimi nacionalnimi zahtevami, bile so narejene obmejne študi-
je spomina, seveda uradnega spomina, vendar nikoli doslej nismo slišali
glasov ljudi, ki so v primežu različnih nacionalnih politik in ideologij po-
skušali preživeti in se jim tudi aktivno upirali. In zopet smo trčili v tolikanj
opevano nacionalno identiteto, ki utesnjuje in omejuje vse tiste ljudi z nje-
nega obrobja, tam, kjer nikoli ni bilo »čisto«, kot tudi nikakršna kultura ni
»čista«. In vedno znova slišimo zgodbe ljudi, ki se ob vsakem novem nacio-
nalnem sistemu prilagodijo ali uprejo, katerih identitete ni mogoče stlačiti
v eno samo kategorijo, nacionalno. Prav nacionalne ideje, tako progresiv-
ne ob njihovem nastanku, so same postale zavirajoče, utesnjujoče in izvor
premnogih konfliktov. Tako so tudi v Istri zapečatile usode na tisoče ljudi,
tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali.
O tem je knjiga spregovorila, prek njihovih glasov. Predvsem glasov ti-
stih, ki so ostali, in tistih, ki so prišli. Kajti glas tistih, ki so odšli, je bil kljub
večdesetletnemu molku tudi slišan in nekritično sprejet kot temelj itali-
janskega nacionalnega diskurza. Ti, ki so ostali, pa so ostali neslišni. Tako
v italijanskem diskurzu, ki zanje skorajda ne ve, kot da tisti, ki so ostali, ne
bi bili »pravi« Italijani, kot v slovenskem, saj tisti, ki so doživljali »eksodus«,
niso smeli biti slišani. Pa tudi tisti, ki so prišli . . . Kajti njihovo doživljanje
ni skladno s tem, kar trdi slovenski nacionalni diskurz: to je slovensko, vsi
247
