Page 245 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 245
Kako živeti skupaj z negativno zapuščino preteklosti?
In tako so ljudje, tako kot pišejo istrski pisatelji, znova ujeti v prisilne
nacionalne identifikacije ob spreminjajočih se državnih in političnih siste-
mih, ki ne dopuščajo fluidnih, hibridnih in nedoločljivih etničnih identitet.
Kako živeti skupaj z negativno zapuščino preteklosti?
V obdobju dvajsetega stoletja so mestne skupnosti v nekdanji Jugosla-
viji, pa tudi v celotni vzhodni in srednji Evropi, doživele skoraj popolno
spremembo od heterogenih, večetničnih do bolj ali manj enonacionalnih
in »uniformnih« skupnosti. Na novo urbano prebivalstvo v komunističnih
državah je vplival hegemonski diskurz novih nacionalnih držav, ki so ur-
bano zgodovino spreminjale ideološko, v skladu z lastno nacionalno, eno-
tno vizijo preteklosti (Ruble 2003; Sezneva 2003). Večina vlad ali držav, ki
je izgnala prebivalstvo oz. izvedla njegove premike, je utišala prisotnost
prejšnjih prebivalcev, kolikor je lahko, in vse, kar bi lahko spominjalo na
prisotnost nekdanjih prebivalcev. Zgodovina je bila znova napisana ali uti-
šana. Post festum so bili napisani novi zgodovinski diskurzi, da bi upravičili
njihovo izgnanstvo. Tudi po demokratizaciji srednje in vzhodne Evrope po
letu 1989 je bilo potrebno najti nove argumente za ohranitev krhke stabil-
nosti in v izogib zahtevam po restituciji, kompenzaciji, pravici do vrnitve in
razmisleku o odgovornosti prejšnjih oblasti za premike prebivalstva (Bazin
in Perron 2018, 30–31; glej Halicka 2018).
V Istri je bilo utišanje, zamaskiranje preteklosti precej težje, ker ni vse
italijansko prebivalstvo odšlo, ampak ga je približno 10 ostalo in dobi-
lo narodnostne pravice. Vendar je slovenizacija Istre ne glede na to precej
očitna. Tudi pri razpravah o imenu Istre je bilo le redkokdaj zaznati obču-
tljivost do italijanske narodnostne skupnosti v tem prostoru, od tod tu-
di glasna želja mnogih po imenu Slovenska Istra. Prav tako je to vidno v
vsakdanjih političnih govorih in komemoracijah, saj smo imeli priložnost
videti, da za italijansko-slovensko multikulturnost ni veliko posluha, nava-
dno je govora le o slovenski Primorski in slovenskem antifašističnem boju
in podobno. Italijanske sogovornike je, recimo, zmotilo praznovanje oble-
tnice najstarejše šole v Izoli, kjer je pridevnik »slovenski« izrinil pridevnik
»italijanski«. Kot pripomni Ornella: »Pravijo, beneški, izolski, koprski, pi-
ranski, ampak besedo italijanski ne slišiš nikoli!« Italijanski politik iz Izole
Silvano Sau tako ob razkolu med pravno in realno zaščito italijanske naro-
dnostne skupnosti razmišlja o nepomirjenem spominu v Istri (Kemperle
1997, 86):
Kemperle: Zakaj? Se slovenska večina boji italijanske manjšine?
243
In tako so ljudje, tako kot pišejo istrski pisatelji, znova ujeti v prisilne
nacionalne identifikacije ob spreminjajočih se državnih in političnih siste-
mih, ki ne dopuščajo fluidnih, hibridnih in nedoločljivih etničnih identitet.
Kako živeti skupaj z negativno zapuščino preteklosti?
V obdobju dvajsetega stoletja so mestne skupnosti v nekdanji Jugosla-
viji, pa tudi v celotni vzhodni in srednji Evropi, doživele skoraj popolno
spremembo od heterogenih, večetničnih do bolj ali manj enonacionalnih
in »uniformnih« skupnosti. Na novo urbano prebivalstvo v komunističnih
državah je vplival hegemonski diskurz novih nacionalnih držav, ki so ur-
bano zgodovino spreminjale ideološko, v skladu z lastno nacionalno, eno-
tno vizijo preteklosti (Ruble 2003; Sezneva 2003). Večina vlad ali držav, ki
je izgnala prebivalstvo oz. izvedla njegove premike, je utišala prisotnost
prejšnjih prebivalcev, kolikor je lahko, in vse, kar bi lahko spominjalo na
prisotnost nekdanjih prebivalcev. Zgodovina je bila znova napisana ali uti-
šana. Post festum so bili napisani novi zgodovinski diskurzi, da bi upravičili
njihovo izgnanstvo. Tudi po demokratizaciji srednje in vzhodne Evrope po
letu 1989 je bilo potrebno najti nove argumente za ohranitev krhke stabil-
nosti in v izogib zahtevam po restituciji, kompenzaciji, pravici do vrnitve in
razmisleku o odgovornosti prejšnjih oblasti za premike prebivalstva (Bazin
in Perron 2018, 30–31; glej Halicka 2018).
V Istri je bilo utišanje, zamaskiranje preteklosti precej težje, ker ni vse
italijansko prebivalstvo odšlo, ampak ga je približno 10 ostalo in dobi-
lo narodnostne pravice. Vendar je slovenizacija Istre ne glede na to precej
očitna. Tudi pri razpravah o imenu Istre je bilo le redkokdaj zaznati obču-
tljivost do italijanske narodnostne skupnosti v tem prostoru, od tod tu-
di glasna želja mnogih po imenu Slovenska Istra. Prav tako je to vidno v
vsakdanjih političnih govorih in komemoracijah, saj smo imeli priložnost
videti, da za italijansko-slovensko multikulturnost ni veliko posluha, nava-
dno je govora le o slovenski Primorski in slovenskem antifašističnem boju
in podobno. Italijanske sogovornike je, recimo, zmotilo praznovanje oble-
tnice najstarejše šole v Izoli, kjer je pridevnik »slovenski« izrinil pridevnik
»italijanski«. Kot pripomni Ornella: »Pravijo, beneški, izolski, koprski, pi-
ranski, ampak besedo italijanski ne slišiš nikoli!« Italijanski politik iz Izole
Silvano Sau tako ob razkolu med pravno in realno zaščito italijanske naro-
dnostne skupnosti razmišlja o nepomirjenem spominu v Istri (Kemperle
1997, 86):
Kemperle: Zakaj? Se slovenska večina boji italijanske manjšine?
243
