Page 243 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 243
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
Gradišnik 2007; Stanonik 1990, 32–34). Čeprav se je »slovenske plese« in
narodno nošo po drugi svetovni vojni uvajalo povsod po Sloveniji, bi lah-
ko v kontekstu Istre hkrati prepoznali poskus uvajanja »slovenske kulture«
v sporno obmejno multietnično okolje, podobno kot je bilo to opaženo v
arhitekturi, ki sicer velja za glavni ideološki jezik oblasti (Čebron Lipovec
2012, 29; 2018; 2019).
Kot je bilo že pokazano, je bilo potrebno v Istri na novo vzpostaviti pod
fašizmom ukinjeno slovensko šolstvo, prav tako pa je bilo potrebno razši-
riti znanje standardnega slovenskega jezika. Zaradi nepoznavanja sloven-
skega knjižnega jezika, ki se ga v šolah Istrani niso mogli naučiti, je večkrat
prihajalo do nesporazumov med starejšimi Istrani, ki so govorili v istrskem
narečju z veliko italijanskimi besedami, in priseljenci, ki so govorili v knji-
žni slovenščini, zaradi česar so Istrane tudi šikanirali (Brumen 2000, 402;
Buić 2011, 7). Iz različnih pogovorov je mogoče razbrati zaničljiv odnos do
istrskega narečja, kar v teh letih sicer gotovo ni bila le težava Istre, so pa Is-
trani to občutili kot trk med dvema identitetama, istrsko in slovensko. Kot
pripomni istrska borka za narečje in folkloristka Rožana Koštial na okro-
gli mizi o imenu Istre 27. novembra 2019: »Kot učiteljici so mi zagrozili, da
me vržejo iz službe zato, ker učencem dovolim, da kdaj govorijo narečje,
recimo na športnem dnevu.«
Iz komentarjev slovenskih sogovornikov iz Istre je videti, da so imeli pri-
seljenci, verjetno še zlasti izobraženi, superioren odnos do domačinov, ki
so se izražali v istrskem narečju, kar je sicer veljalo tudi drugod. O tem pri-
ča tudi eden izmed slovenskih Istranov iz Doma starejših občanov v Kopru.
»Prišleki so se držali vzvišeni do domačinov. Večinoma je tisti, ki je govoril
italijansko, zanje bil sovražnik. Domačini so se počutili ponižane, manjvre-
dne [zapis iz terenskega dnevnika].« Kot je bilo že pokazano, priseljenci
lahko sprejmejo inferiorno vlogo »outsiderjev«, ki jim jo staroselci pripi-
šejo (Elias in Scotson 1994), vendar se vloge lahko obrnejo (Čapo Žmegač
2002). Sremski Hrvati so se tako kot priseljenci v odnosu do staroselcev po-
čutili bolj »Hrvate«, v dokaz česar je prihajalo tudi do reinvencij »nacional-
nih« tradicij (Čapo Žmegač 2002). Podobno je moč opaziti v Istri, slovenski
priseljenci so se očitno počutili bolj Slovence od domačih Istranov, kar je
opazno v prezirljivem odnosu do Istranov, ki so govorili v narečju, in v nji-
hovem trudu po vzpostavljanju »prave«, knjižne slovenščine. Iz pripomb
mimogrede je moč zaznati dojemanje narečja kot drugorazrednega jezika,
medtem ko se jasno odraža tudi ponos ob razširjanju knjižnega jezika prek
kulturnih institucij. Tako je, recimo, pomen Radia Koper kot zibelke slo-
venščine na prvem srečanju »Pripovedujem zgodbo mesta« izpostavila ena
241
Gradišnik 2007; Stanonik 1990, 32–34). Čeprav se je »slovenske plese« in
narodno nošo po drugi svetovni vojni uvajalo povsod po Sloveniji, bi lah-
ko v kontekstu Istre hkrati prepoznali poskus uvajanja »slovenske kulture«
v sporno obmejno multietnično okolje, podobno kot je bilo to opaženo v
arhitekturi, ki sicer velja za glavni ideološki jezik oblasti (Čebron Lipovec
2012, 29; 2018; 2019).
Kot je bilo že pokazano, je bilo potrebno v Istri na novo vzpostaviti pod
fašizmom ukinjeno slovensko šolstvo, prav tako pa je bilo potrebno razši-
riti znanje standardnega slovenskega jezika. Zaradi nepoznavanja sloven-
skega knjižnega jezika, ki se ga v šolah Istrani niso mogli naučiti, je večkrat
prihajalo do nesporazumov med starejšimi Istrani, ki so govorili v istrskem
narečju z veliko italijanskimi besedami, in priseljenci, ki so govorili v knji-
žni slovenščini, zaradi česar so Istrane tudi šikanirali (Brumen 2000, 402;
Buić 2011, 7). Iz različnih pogovorov je mogoče razbrati zaničljiv odnos do
istrskega narečja, kar v teh letih sicer gotovo ni bila le težava Istre, so pa Is-
trani to občutili kot trk med dvema identitetama, istrsko in slovensko. Kot
pripomni istrska borka za narečje in folkloristka Rožana Koštial na okro-
gli mizi o imenu Istre 27. novembra 2019: »Kot učiteljici so mi zagrozili, da
me vržejo iz službe zato, ker učencem dovolim, da kdaj govorijo narečje,
recimo na športnem dnevu.«
Iz komentarjev slovenskih sogovornikov iz Istre je videti, da so imeli pri-
seljenci, verjetno še zlasti izobraženi, superioren odnos do domačinov, ki
so se izražali v istrskem narečju, kar je sicer veljalo tudi drugod. O tem pri-
ča tudi eden izmed slovenskih Istranov iz Doma starejših občanov v Kopru.
»Prišleki so se držali vzvišeni do domačinov. Večinoma je tisti, ki je govoril
italijansko, zanje bil sovražnik. Domačini so se počutili ponižane, manjvre-
dne [zapis iz terenskega dnevnika].« Kot je bilo že pokazano, priseljenci
lahko sprejmejo inferiorno vlogo »outsiderjev«, ki jim jo staroselci pripi-
šejo (Elias in Scotson 1994), vendar se vloge lahko obrnejo (Čapo Žmegač
2002). Sremski Hrvati so se tako kot priseljenci v odnosu do staroselcev po-
čutili bolj »Hrvate«, v dokaz česar je prihajalo tudi do reinvencij »nacional-
nih« tradicij (Čapo Žmegač 2002). Podobno je moč opaziti v Istri, slovenski
priseljenci so se očitno počutili bolj Slovence od domačih Istranov, kar je
opazno v prezirljivem odnosu do Istranov, ki so govorili v narečju, in v nji-
hovem trudu po vzpostavljanju »prave«, knjižne slovenščine. Iz pripomb
mimogrede je moč zaznati dojemanje narečja kot drugorazrednega jezika,
medtem ko se jasno odraža tudi ponos ob razširjanju knjižnega jezika prek
kulturnih institucij. Tako je, recimo, pomen Radia Koper kot zibelke slo-
venščine na prvem srečanju »Pripovedujem zgodbo mesta« izpostavila ena
241
