Page 244 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 244
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
prvih napovedovalk na Radiu Koper, priseljenka iz notranjosti Slovenije
(Čebron Lipovec 2015; Hrobat Virloget 2015b, 545).
Torej, Radio Koper je bil edina kulturna ustanova takrat na celi Pri-
morski in vsi . . . In celo v Trst je segal naš glas. In to je bila takrat
edina celica, ali pa bi rekla zibelka slovenščine. Kajti vsepovsod se je
govorilo še ali po primorsko, kar sicer ni hudo, ne, ampak tista ta pra-
va slovenščina je bila samo na Radiu Koper. Potem pa v gledališču, ki
je bilo sicer kasneje . . .
Kot pri izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo po letu 1923, kjer
sta imeli šola in cerkev v Grčiji vlogo instrumenta vzpostavitve nacionalne
zavednosti pri pravoslavnih priseljencih iz Turčije (Tanc 2001), so v Istri
podobno vlogo odigrali šola in mediji s širjenjem »prave«, knjižne sloven-
ščine. Iz pogovora z Rozo, učiteljico slovenščine iz Ljubljane, ki je bila v
zgodnjih petdesetih letih poslana v Istro, je razvidno, da so primorske uči-
teljice zaradi neznanja knjižnega jezika pošiljali v Ljubljano, zavedajoč se,
da je jezik eden izmed temeljev narodnostne identifikacije:
Inšpektor iz Ljubljane za slovenski jezik je prišel dol in mi je rekel:
»Veste, kako? Kar ona zgodovino uči . . .,« pravi, »ampak kar vi opra-
vite z jezikom pozitivnega, vam ona podira. Ker ona še vedno tako
slabo govori. Naj vendar uredi, pa naj gre gor, pa naj tam v redu opra-
vi tole svojo zgodovino na višji pedagoški.«
Na vprašanje o tem, kateri jezik je bil prevladujoč ob njenem prihodu v
Izolo leta 1959, Roza pomenljivo odgovori, da narečni, medtem ko knjižne
slovenščine skoraj ni bilo. »Precej se je slišalo italijansko. Ja, ja, ne samo
italijansko, ampak se je slišalo italijansko. Tudi drugače, slovensko, nare-
čja, ne. Tako da prave slovenščine, knjižne slovenščine je bilo malo.«
Podobno kot pod fašizmom in italianizacijo imen se je podoben proces
odvijal pri Istranih tudi v obratni smeri, ko so lokalna narečna lastna ime-
na spreminjali v slovenska knjižna imena, do česar Istrani še danes čutijo
prezir, kot je razvidno v sledečih komentarjih:
A: [. . .] Zakaj uni brus v Ljubljani, piše po nemško priimek . . . Mene
je pisal Celestin.
B: Mene so pisali Ameliji . . .
C: Jaz sem Mariano, ampak uradno sem Marian.
B: In Karl? Carlo.
242
prvih napovedovalk na Radiu Koper, priseljenka iz notranjosti Slovenije
(Čebron Lipovec 2015; Hrobat Virloget 2015b, 545).
Torej, Radio Koper je bil edina kulturna ustanova takrat na celi Pri-
morski in vsi . . . In celo v Trst je segal naš glas. In to je bila takrat
edina celica, ali pa bi rekla zibelka slovenščine. Kajti vsepovsod se je
govorilo še ali po primorsko, kar sicer ni hudo, ne, ampak tista ta pra-
va slovenščina je bila samo na Radiu Koper. Potem pa v gledališču, ki
je bilo sicer kasneje . . .
Kot pri izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo po letu 1923, kjer
sta imeli šola in cerkev v Grčiji vlogo instrumenta vzpostavitve nacionalne
zavednosti pri pravoslavnih priseljencih iz Turčije (Tanc 2001), so v Istri
podobno vlogo odigrali šola in mediji s širjenjem »prave«, knjižne sloven-
ščine. Iz pogovora z Rozo, učiteljico slovenščine iz Ljubljane, ki je bila v
zgodnjih petdesetih letih poslana v Istro, je razvidno, da so primorske uči-
teljice zaradi neznanja knjižnega jezika pošiljali v Ljubljano, zavedajoč se,
da je jezik eden izmed temeljev narodnostne identifikacije:
Inšpektor iz Ljubljane za slovenski jezik je prišel dol in mi je rekel:
»Veste, kako? Kar ona zgodovino uči . . .,« pravi, »ampak kar vi opra-
vite z jezikom pozitivnega, vam ona podira. Ker ona še vedno tako
slabo govori. Naj vendar uredi, pa naj gre gor, pa naj tam v redu opra-
vi tole svojo zgodovino na višji pedagoški.«
Na vprašanje o tem, kateri jezik je bil prevladujoč ob njenem prihodu v
Izolo leta 1959, Roza pomenljivo odgovori, da narečni, medtem ko knjižne
slovenščine skoraj ni bilo. »Precej se je slišalo italijansko. Ja, ja, ne samo
italijansko, ampak se je slišalo italijansko. Tudi drugače, slovensko, nare-
čja, ne. Tako da prave slovenščine, knjižne slovenščine je bilo malo.«
Podobno kot pod fašizmom in italianizacijo imen se je podoben proces
odvijal pri Istranih tudi v obratni smeri, ko so lokalna narečna lastna ime-
na spreminjali v slovenska knjižna imena, do česar Istrani še danes čutijo
prezir, kot je razvidno v sledečih komentarjih:
A: [. . .] Zakaj uni brus v Ljubljani, piše po nemško priimek . . . Mene
je pisal Celestin.
B: Mene so pisali Ameliji . . .
C: Jaz sem Mariano, ampak uradno sem Marian.
B: In Karl? Carlo.
242
