Page 105 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 105
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
iz navadnega mornarja (1832) povzpel do kapetana sodne stroke.30 Judij
Sotlin (1833) iz Vitanja se je iz navadnega mornarja razvil v upravnega
oficiala.31 Anton Janša iz Brezij (1831), Johan Rosenberger iz Šentruperta
pri Gradcu (1832) in Jakob Wijssiak ali Bizjak iz Postojne so bili navadni
infanteristi. Prek podoficirske kariere so se razvili v zaupne vratarje.32
Gračan Mihael Prixler (1834), ki je prispel z omenjeno skupino prestopni-
kov, je dobil kasneje čin vodnika artilerijske stroke.33
Od leta 1834 do 1840 imamo zopet delno stagnacijo. S celotnega kri-
ža imamo tedaj le nega oficirja in 4 podoficirje. Apolinar Uieyski iz Gradca
je bil leta 1836 navaden artilerist. Leta 1866 je bil upokojen kot artilerijski
generalmajor.34 Celjan Franc Ruprecht (1837) je bil prestopnik. Služil je v
pomorski pehoti, kjer je postal desetnik.35 Ivan Mulec iz Maribora, Franc
Naglič iz Zgornjih Bitenj pri Kranju in Janez Svetina z Blejske Dobrave so
se prijavili leta 1840. Vsi trije so bili pehotni podoficirji, na koncu jih pa
najdemo med zaupnimi vratarji.36 Končno je tu še administrativec Franc
Hansel iz Brežic (1839), ki je napredoval do oficiala 3. reda.37
Je potrebno poudariti, da je bil slovenski pristop v mornarico vse do
tega časa še zelo boječ in negotov? Mislimo, da ni potrebno. Kljub uspe-
hom, ki smo jih lahko zabeležili, lahko rečemo, da je šel ta razvoj prepo-
časi. Vzroke za to dobimo v celotni državni politiki do mornarice, v dej-
stvu, da je bila mornarica še vedno kazensko taborišče za prestopnike in
zločince, da se je torej v moderno dobo še vedno vlekel pozni srednji vek.
Prav tako je vzrok za to počasnost nerazvitost slovenskega gospodarstva,
slovenske buržoazije, ki se trenutno ni mogla širiti izven domačega kraja.
Da je vse to res, dokazuje naslednje desetletje. Revolucionarno vre-
nje v Italiji ter nestabilnost v Franciji in drugod po Evropi sta še nekoli-
ko bolj omajala zaupanje dunajske vlade v italijanski mornariški kader.
30 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte 98
2389.«
31 ÖStA, KA, »Grundbuch der K. u. k. Marine Offiziere und Beamte 1820–1857, str
33.«
32 ÖStA, KA, »Conduitliste 1840–1844 fasc. 44, Grundbuchblätter der K. u. k. Mari-
ne Kommandierte fasc. 3 M–R in Conduitliste 1850 fasc. 10.«
33 ÖStA, KA, »Conduitliste 1862 fasc. 28.«
34 ÖStA, KA, »Index Rtickwarts 258.«
35 ÖStA, KA, »Conduitliste 1849 fasc. 8.«
36 ÖStA, KA, »[po vrsti] Grundbuchblätter der K. u. k. Kriegsmarine 2330, Conduitli-
ste 1867 fasc. 33 in 1865 fasc. 31.«
37 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
74/1867.«
105
iz navadnega mornarja (1832) povzpel do kapetana sodne stroke.30 Judij
Sotlin (1833) iz Vitanja se je iz navadnega mornarja razvil v upravnega
oficiala.31 Anton Janša iz Brezij (1831), Johan Rosenberger iz Šentruperta
pri Gradcu (1832) in Jakob Wijssiak ali Bizjak iz Postojne so bili navadni
infanteristi. Prek podoficirske kariere so se razvili v zaupne vratarje.32
Gračan Mihael Prixler (1834), ki je prispel z omenjeno skupino prestopni-
kov, je dobil kasneje čin vodnika artilerijske stroke.33
Od leta 1834 do 1840 imamo zopet delno stagnacijo. S celotnega kri-
ža imamo tedaj le nega oficirja in 4 podoficirje. Apolinar Uieyski iz Gradca
je bil leta 1836 navaden artilerist. Leta 1866 je bil upokojen kot artilerijski
generalmajor.34 Celjan Franc Ruprecht (1837) je bil prestopnik. Služil je v
pomorski pehoti, kjer je postal desetnik.35 Ivan Mulec iz Maribora, Franc
Naglič iz Zgornjih Bitenj pri Kranju in Janez Svetina z Blejske Dobrave so
se prijavili leta 1840. Vsi trije so bili pehotni podoficirji, na koncu jih pa
najdemo med zaupnimi vratarji.36 Končno je tu še administrativec Franc
Hansel iz Brežic (1839), ki je napredoval do oficiala 3. reda.37
Je potrebno poudariti, da je bil slovenski pristop v mornarico vse do
tega časa še zelo boječ in negotov? Mislimo, da ni potrebno. Kljub uspe-
hom, ki smo jih lahko zabeležili, lahko rečemo, da je šel ta razvoj prepo-
časi. Vzroke za to dobimo v celotni državni politiki do mornarice, v dej-
stvu, da je bila mornarica še vedno kazensko taborišče za prestopnike in
zločince, da se je torej v moderno dobo še vedno vlekel pozni srednji vek.
Prav tako je vzrok za to počasnost nerazvitost slovenskega gospodarstva,
slovenske buržoazije, ki se trenutno ni mogla širiti izven domačega kraja.
Da je vse to res, dokazuje naslednje desetletje. Revolucionarno vre-
nje v Italiji ter nestabilnost v Franciji in drugod po Evropi sta še nekoli-
ko bolj omajala zaupanje dunajske vlade v italijanski mornariški kader.
30 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte 98
2389.«
31 ÖStA, KA, »Grundbuch der K. u. k. Marine Offiziere und Beamte 1820–1857, str
33.«
32 ÖStA, KA, »Conduitliste 1840–1844 fasc. 44, Grundbuchblätter der K. u. k. Mari-
ne Kommandierte fasc. 3 M–R in Conduitliste 1850 fasc. 10.«
33 ÖStA, KA, »Conduitliste 1862 fasc. 28.«
34 ÖStA, KA, »Index Rtickwarts 258.«
35 ÖStA, KA, »Conduitliste 1849 fasc. 8.«
36 ÖStA, KA, »[po vrsti] Grundbuchblätter der K. u. k. Kriegsmarine 2330, Conduitli-
ste 1867 fasc. 33 in 1865 fasc. 31.«
37 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
74/1867.«
105
