Page 153 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 153
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
je iz Postojne.208 To pomeni tudi deset podoficirjev več, in to na tistem
delu ceste Dunaj–Trst, kjer bi imeli drugače popolnoma belo liso. Toda če
je to točno za Primorsko, zakaj ne bi smelo biti tudi za Dolenjsko? Zakaj
ne tudi za cestni odsek od Planine do Ljubljane? Na mestu je prepričanje,
da je med nekaj tisoči imen, ki v seznamu Jugoslovanov niso opremljena
s krajem rojstva, tudi nekaj Notranjčev in Dolenjcev. Po drugi strani opa-
žamo, da je v seznamih izredno malo Gorenjcev. Zato nastanejo vpraša-
nja: Ali smo lahko zabeležili le tiste, ki so se odločili živeti v Avstriji? Ali
so Gorenjski dokumenti ostali po naključju v Vojnem arhivu? Ali so bili
ljudje iz Gorenjske (velja pa tudi za del Spodnjih Štajercev) predčasno pen-
zionirani in so njihovi dokumenti ostali na Dunaju, ker so imeli prizadeti
v rokah upokojitvene listine? Vsak odgovor bi bil tvegan. Pred dokončnim
odgovorom bomo morali razvozlati sezname Jugoslaviji izročenih doku-
mentov in vse naše ljudi, ki so služili med prvo svetovno vojno in vsaj
dvanajst let pred njenim pričetkom, razporediti po krajih rojstva ali pri-
stojnosti, po strokah in činih. Le tako bomo lahko odpravili bele lise. Ves
razvoj našega pomorskega kadra namreč jasno kaže, da dejanskih belih
lis ob magistralnih cestah v resnici ni. Zakaj bi torej bile prav med zadnjo
administrativno dobo? Čeprav je Avstrija naše vojake usmerjala na ko-
pno, je bilo v mornarici toliko ljudi iz celotnega našega nacionalnega pros-
tora, ki so se razvili iz mladeničev palube, stroja in krmila, da bi bilo prav
čudno, da jih ne bi sprejemali tudi iz krajev ob cestah Ljubljana–Brežice in
Ljubljana–Trst. Zaradi tega lahko trdimo, da so navideznih belih lis krivi
v glavnem slabo izdelani avstrijski seznami vrnjenih dokumentov, ki ne
upoštevajo krajevnega faktorja.
V vseh administracijah je jasno, da je s ceste Dunaj–Maribor–
Ljubljana–Trst prišlo več pomorščakov kakor s ceste Šentvid ob Glini–
Celovec–Kranj–Ljubljana–Novo mesto–Brežice. Mesta, kakor so Šentvid,
Kranj, Brežice, deloma Novo mesto in Radovljica, ne odtehtajo krajev, ka-
kor so Celje, Radgona, Lipnica, Slovenske Konjice in Domžale z okolico.
Toda promet med Trstom in Dunajem prek Ljubljane, Celja in Maribora
je bil veliko večji kakor promet na cesti Celovec–Zagreb. Še več. Promet
na cesti Dunaj–Trst je bil večji kot celoten promet Celovca z Zagrebom in
Trstom ter vse Dolenjske s Celovcem in Trstom. Zato je razumljivo, da se
je večjemu številu prevoznikov, ki so vozili po cesarski cesti, lahko prid-
208 ÖStA, KA, »Verzeichniss über die abgeführte Personaldokumente Italienischer
Staatbürger [v seznamih Marinedienerjev, fotokopija v Pomorskem muzeju v Pira-
nu].«
153
je iz Postojne.208 To pomeni tudi deset podoficirjev več, in to na tistem
delu ceste Dunaj–Trst, kjer bi imeli drugače popolnoma belo liso. Toda če
je to točno za Primorsko, zakaj ne bi smelo biti tudi za Dolenjsko? Zakaj
ne tudi za cestni odsek od Planine do Ljubljane? Na mestu je prepričanje,
da je med nekaj tisoči imen, ki v seznamu Jugoslovanov niso opremljena
s krajem rojstva, tudi nekaj Notranjčev in Dolenjcev. Po drugi strani opa-
žamo, da je v seznamih izredno malo Gorenjcev. Zato nastanejo vpraša-
nja: Ali smo lahko zabeležili le tiste, ki so se odločili živeti v Avstriji? Ali
so Gorenjski dokumenti ostali po naključju v Vojnem arhivu? Ali so bili
ljudje iz Gorenjske (velja pa tudi za del Spodnjih Štajercev) predčasno pen-
zionirani in so njihovi dokumenti ostali na Dunaju, ker so imeli prizadeti
v rokah upokojitvene listine? Vsak odgovor bi bil tvegan. Pred dokončnim
odgovorom bomo morali razvozlati sezname Jugoslaviji izročenih doku-
mentov in vse naše ljudi, ki so služili med prvo svetovno vojno in vsaj
dvanajst let pred njenim pričetkom, razporediti po krajih rojstva ali pri-
stojnosti, po strokah in činih. Le tako bomo lahko odpravili bele lise. Ves
razvoj našega pomorskega kadra namreč jasno kaže, da dejanskih belih
lis ob magistralnih cestah v resnici ni. Zakaj bi torej bile prav med zadnjo
administrativno dobo? Čeprav je Avstrija naše vojake usmerjala na ko-
pno, je bilo v mornarici toliko ljudi iz celotnega našega nacionalnega pros-
tora, ki so se razvili iz mladeničev palube, stroja in krmila, da bi bilo prav
čudno, da jih ne bi sprejemali tudi iz krajev ob cestah Ljubljana–Brežice in
Ljubljana–Trst. Zaradi tega lahko trdimo, da so navideznih belih lis krivi
v glavnem slabo izdelani avstrijski seznami vrnjenih dokumentov, ki ne
upoštevajo krajevnega faktorja.
V vseh administracijah je jasno, da je s ceste Dunaj–Maribor–
Ljubljana–Trst prišlo več pomorščakov kakor s ceste Šentvid ob Glini–
Celovec–Kranj–Ljubljana–Novo mesto–Brežice. Mesta, kakor so Šentvid,
Kranj, Brežice, deloma Novo mesto in Radovljica, ne odtehtajo krajev, ka-
kor so Celje, Radgona, Lipnica, Slovenske Konjice in Domžale z okolico.
Toda promet med Trstom in Dunajem prek Ljubljane, Celja in Maribora
je bil veliko večji kakor promet na cesti Celovec–Zagreb. Še več. Promet
na cesti Dunaj–Trst je bil večji kot celoten promet Celovca z Zagrebom in
Trstom ter vse Dolenjske s Celovcem in Trstom. Zato je razumljivo, da se
je večjemu številu prevoznikov, ki so vozili po cesarski cesti, lahko prid-
208 ÖStA, KA, »Verzeichniss über die abgeführte Personaldokumente Italienischer
Staatbürger [v seznamih Marinedienerjev, fotokopija v Pomorskem muzeju v Pira-
nu].«
153
