Page 154 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ružilo tudi večje število bodočih pomorščakov, saj so tod prihajali Čehi,
Poljaki, Nemci in velik del Madžarov. Hrvati so imeli na voljo tudi cesto
prek Karlovca na Reko, zato jih izročilo na cesti Brežice–Ljubljana skoraj
ne beleži.
Če sodimo na osnovi ohranjenih virov, je služilo v avstrijski
vojni mornarici med leti 1903 in 1918 samo 307 starešin, uradnikov in
arsenalskih odgovornih delavcev, ki so prišli z območja, ki ga imamo v
obravnavi. Za čas vojne zelo majhno število. Če bi računali na osnovi tega
števila, bi morali reči, da je bilo tedaj v mornarici 1500 ljudi s cestnega
križa, seveda ob upoštevanju, da je napredoval približno vsak peti
Slovenec. Toda temu ne more biti tako. Če upoštevamo znane Gorenjce
od Šentvida na Ljubljano do Radovljice in Tržiča, lahko na osnovi zbranih
podatkov izračunamo, da sta napredovala dva od treh. Tega pa zopet ne
smemo posplošiti, ker ni mogoče. Mogoče je namreč, da se je z območja
Gorenjske, kjer se je širila industrija z železarstvom, zbralo v mornarici
določeno število ambicioznih in inteligentnih mladeničev, ki so se učili
poklica za civilno življenje. Ni pa mogoče, da bi tak kader prihajal od
povsod. Napredovanja pa so bila omejena. Po drugi strani so nekateri,
in to neredki starši pošiljali otroke v mornarico tudi zato, ker jim je bil
tam zagotovljen vsaj začasen kruh. Gotovo je, da niso poslali tistega
od sinov, ki so ga imeli za vrednega ali sposobnega, da bi jih nasledil v
trgovini, delavnici ali na kmetiji. Ob pomanjkanju odličnega kadra se je
morala mornarica sprijazniti tudi z dobrim. Po drugi strani je bila široka
rekrutacija prostovoljcev omejena na dežele severno od reke Mirne. V
Dalmaciji je bil bolj v veljavi vpoklic. Le redek je dalmatinski mornar, ki
bi se obvezal za več kot štiri po zakonu predvidena leta. Tega v slovenskih
deželah ni zaslediti. Vsak Slovenec čigar personalni list se je ohranil, se je
obvezal za 6 let vkrcanja, 4 leta službe na kopnem (številki sta lahko tudi
invertirani, ali pa je vpisal 5 in 5 ali kako drugače) in dve rezervni leti, ki
ju je lahko izrabil v službi mornarice (arsenal in zavodi) ali tudi v drugi
službi. To pomeni, da je vsak zdrav slovenski fant, ki se je odločil za mor-
narico, služil dejansko najmanj deset, mnogokrat tudi dvajset in več let in
da je imel za ta čas urejeno življenje, torej hrano, obleko, posteljo in nekaj
gotovine, torej vse tisto, kar mu reven dom ni mogel z lahkoto preskrbe-
ti. Nezapravljiv mornar si je lahko v desetih letih kaj prihranil. Zato je jas-
no, da je treba pri študiju rekrutiranja resno gledati na socialni faktor, to-
rej tudi na računico staršev. Torej je to eden od glavnih vzrokov, zakaj ni
mogoče, da bi napredovala dva od treh mornarjev. Poudarjamo pa, da je
154
ružilo tudi večje število bodočih pomorščakov, saj so tod prihajali Čehi,
Poljaki, Nemci in velik del Madžarov. Hrvati so imeli na voljo tudi cesto
prek Karlovca na Reko, zato jih izročilo na cesti Brežice–Ljubljana skoraj
ne beleži.
Če sodimo na osnovi ohranjenih virov, je služilo v avstrijski
vojni mornarici med leti 1903 in 1918 samo 307 starešin, uradnikov in
arsenalskih odgovornih delavcev, ki so prišli z območja, ki ga imamo v
obravnavi. Za čas vojne zelo majhno število. Če bi računali na osnovi tega
števila, bi morali reči, da je bilo tedaj v mornarici 1500 ljudi s cestnega
križa, seveda ob upoštevanju, da je napredoval približno vsak peti
Slovenec. Toda temu ne more biti tako. Če upoštevamo znane Gorenjce
od Šentvida na Ljubljano do Radovljice in Tržiča, lahko na osnovi zbranih
podatkov izračunamo, da sta napredovala dva od treh. Tega pa zopet ne
smemo posplošiti, ker ni mogoče. Mogoče je namreč, da se je z območja
Gorenjske, kjer se je širila industrija z železarstvom, zbralo v mornarici
določeno število ambicioznih in inteligentnih mladeničev, ki so se učili
poklica za civilno življenje. Ni pa mogoče, da bi tak kader prihajal od
povsod. Napredovanja pa so bila omejena. Po drugi strani so nekateri,
in to neredki starši pošiljali otroke v mornarico tudi zato, ker jim je bil
tam zagotovljen vsaj začasen kruh. Gotovo je, da niso poslali tistega
od sinov, ki so ga imeli za vrednega ali sposobnega, da bi jih nasledil v
trgovini, delavnici ali na kmetiji. Ob pomanjkanju odličnega kadra se je
morala mornarica sprijazniti tudi z dobrim. Po drugi strani je bila široka
rekrutacija prostovoljcev omejena na dežele severno od reke Mirne. V
Dalmaciji je bil bolj v veljavi vpoklic. Le redek je dalmatinski mornar, ki
bi se obvezal za več kot štiri po zakonu predvidena leta. Tega v slovenskih
deželah ni zaslediti. Vsak Slovenec čigar personalni list se je ohranil, se je
obvezal za 6 let vkrcanja, 4 leta službe na kopnem (številki sta lahko tudi
invertirani, ali pa je vpisal 5 in 5 ali kako drugače) in dve rezervni leti, ki
ju je lahko izrabil v službi mornarice (arsenal in zavodi) ali tudi v drugi
službi. To pomeni, da je vsak zdrav slovenski fant, ki se je odločil za mor-
narico, služil dejansko najmanj deset, mnogokrat tudi dvajset in več let in
da je imel za ta čas urejeno življenje, torej hrano, obleko, posteljo in nekaj
gotovine, torej vse tisto, kar mu reven dom ni mogel z lahkoto preskrbe-
ti. Nezapravljiv mornar si je lahko v desetih letih kaj prihranil. Zato je jas-
no, da je treba pri študiju rekrutiranja resno gledati na socialni faktor, to-
rej tudi na računico staršev. Torej je to eden od glavnih vzrokov, zakaj ni
mogoče, da bi napredovala dva od treh mornarjev. Poudarjamo pa, da je
154
