Page 155 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 155
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
dopustno, da so Gorenjci resnično tako napredovali, ker so ohranjeni viri
popolnoma nedvomljivi.
Seznami Jugoslaviji in Italiji izročenih dokumentov vsebujejo gotovo
nekaj tisoč Slovencev brez Korošcev in Zgornjih Štajercev. Zato je število
307 ugotovljenih starešin gotovo prenizko. Možno je, da oficirjev in urad-
nikov ni bilo več, kakor smo jih mogli našteti. Pogostnost gorenjskih nap-
redovanj pa dokazuje, da je prišlo s križa več kot 182 podoficirjev (192, če
upoštevamo znane primorske gažiste). Če dopustimo možnost, da je bilo
v mornarici samo 2000 Slovencev iz krajev ob magistralnih cestah, in če
upoštevamo, da je napredoval samo vsak peti, pridemo do zaključka, da
nam manjka okoli 300 podoficirjev. Verjetno pa je, da je s križa prišlo več
mornarjev, kot nam jih narekuje upoštevati previdnost, kljub temu da je
Avstrija tedaj potrebovala Slovence na kopnih frontah. Poleg Slovencev
pa moramo upoštevati še kakšnih 800 do 1000 Nemcev iz Koroške in
Zgornje Štajerske.
Če bi torej mogli razporediti ljudi, ki jih vsebujejo omenjeni seznami,
po krajih rojstva ali pristojnosti, bi gotovo zapolnili vse bele lise, ki smo
jih zgoraj ugotovili. Še več. Večji kraji, kakor so Celje, Slovenska Bistrica,
Žužemberk, Novo mesto, Brežice itd., bi na ta način verjetno predstavljali
večji vir za mornariški kader.
Nekaj Slovencev s cestnega križa se je šolalo tudi na pomorsko tr-
govskih šolah v Trstu, Kotoru in Malem Lošinju. V Trstu so se šola-
li Franc Grabušnik in Vladimir Vodnar iz Celovca, Aleksander Hribar iz
Ljubljane, Mihael Šetina in Viljem Leitner z okolice Maribora. Ljubljančan
Alfonz Fuks je študiral v Kotoru. V Lošinju pa je študiral Oskar Seidl iz
Novega mesta.209 Domnevamo, da v času vojne niso šli na morje in da
so si poiskali druge zaposlitve. Nič ne vemo, kaj je bilo z nižjim kadrom,
čeprav Lloydovi seznami do leta 1912210 vsebujejo lepo število slovenskih
imen, ki jih lahko vsaj deloma lociramo v kraje ob cestnem križu. Tako
na primer lahko lociramo v Senožeče vsaj poročnika trgovske mornari-
ce Edvarda Sušo, v Sežano poročnika Hermana Kariža, v Logatec ali na
Vrhniko prvega strojnika Antona Vončino, verjetno v Ljubljano strojni-
ka Rajmonda Nagliča, v Kranj ali Radovljico Atilija Eržena.211 Dalje so tu
uradniki pomorske vlade, ki so deloma prišli tudi iz pomorstva. Torej lah-
209 Kavšek et al. 1970.
210 Annuario marittimo 1903–1912 [Prim. letnike 1903 do 1912, predvsem sezname
uslužbencev Avstrijskega Lloyda].
211 Annuario marittimo 1912, 205–6.
155
dopustno, da so Gorenjci resnično tako napredovali, ker so ohranjeni viri
popolnoma nedvomljivi.
Seznami Jugoslaviji in Italiji izročenih dokumentov vsebujejo gotovo
nekaj tisoč Slovencev brez Korošcev in Zgornjih Štajercev. Zato je število
307 ugotovljenih starešin gotovo prenizko. Možno je, da oficirjev in urad-
nikov ni bilo več, kakor smo jih mogli našteti. Pogostnost gorenjskih nap-
redovanj pa dokazuje, da je prišlo s križa več kot 182 podoficirjev (192, če
upoštevamo znane primorske gažiste). Če dopustimo možnost, da je bilo
v mornarici samo 2000 Slovencev iz krajev ob magistralnih cestah, in če
upoštevamo, da je napredoval samo vsak peti, pridemo do zaključka, da
nam manjka okoli 300 podoficirjev. Verjetno pa je, da je s križa prišlo več
mornarjev, kot nam jih narekuje upoštevati previdnost, kljub temu da je
Avstrija tedaj potrebovala Slovence na kopnih frontah. Poleg Slovencev
pa moramo upoštevati še kakšnih 800 do 1000 Nemcev iz Koroške in
Zgornje Štajerske.
Če bi torej mogli razporediti ljudi, ki jih vsebujejo omenjeni seznami,
po krajih rojstva ali pristojnosti, bi gotovo zapolnili vse bele lise, ki smo
jih zgoraj ugotovili. Še več. Večji kraji, kakor so Celje, Slovenska Bistrica,
Žužemberk, Novo mesto, Brežice itd., bi na ta način verjetno predstavljali
večji vir za mornariški kader.
Nekaj Slovencev s cestnega križa se je šolalo tudi na pomorsko tr-
govskih šolah v Trstu, Kotoru in Malem Lošinju. V Trstu so se šola-
li Franc Grabušnik in Vladimir Vodnar iz Celovca, Aleksander Hribar iz
Ljubljane, Mihael Šetina in Viljem Leitner z okolice Maribora. Ljubljančan
Alfonz Fuks je študiral v Kotoru. V Lošinju pa je študiral Oskar Seidl iz
Novega mesta.209 Domnevamo, da v času vojne niso šli na morje in da
so si poiskali druge zaposlitve. Nič ne vemo, kaj je bilo z nižjim kadrom,
čeprav Lloydovi seznami do leta 1912210 vsebujejo lepo število slovenskih
imen, ki jih lahko vsaj deloma lociramo v kraje ob cestnem križu. Tako
na primer lahko lociramo v Senožeče vsaj poročnika trgovske mornari-
ce Edvarda Sušo, v Sežano poročnika Hermana Kariža, v Logatec ali na
Vrhniko prvega strojnika Antona Vončino, verjetno v Ljubljano strojni-
ka Rajmonda Nagliča, v Kranj ali Radovljico Atilija Eržena.211 Dalje so tu
uradniki pomorske vlade, ki so deloma prišli tudi iz pomorstva. Torej lah-
209 Kavšek et al. 1970.
210 Annuario marittimo 1903–1912 [Prim. letnike 1903 do 1912, predvsem sezname
uslužbencev Avstrijskega Lloyda].
211 Annuario marittimo 1912, 205–6.
155
