Page 156 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 156
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ko ugotavljamo, da so bili naši trgovski pomorščaki in pomorski uradni-
ki, čeprav v manjšem številu, prisotni na trgovskih ladjah ali drugje v po-
morstvu tudi v teh zadnjih desetletjih Avstrije.
Toda to je doba, ko imamo – od leta 1914 dalje – v Trstu, na Reki in
drugih pristaniščih pravo pomorsko mrtvilo. Zaradi blokade Otrantskega
preliva ladje niso mogle niti izpluti niti vpluti. Mnoge so samevale in rja-
vele ob pomolih. Tedaj pa se je znašel Postojnčan dr. Egon Stare. Računajoč
na povojno konjunkturo je začel kupovati ladje. Za posel si je pridobil sku-
pino daljnovidnih mladih kapitalistov iz zaledja, med katerimi je bil tudi
slovenizirani Hrvat Hektor Polic. Skupina je imela leta 1918 v Tržaškem
tehničnem zavodu 15 ladij. Leta 1917 je bilo mogoče ustvariti družbo, o ka-
teri si je Stare zamislil, da bo prva jugoslovanska družba s pretežno slo-
venskim kapitalom. Tako je nastala »Oceanija«, ki se je po dolgi povojni
diplomatski borbi preselila z ladjami na Sušak, z upravo pa v Beograd. To
je bil najvažnejši poskus, da bi se Slovenci uveljavili v ladjarstvu tudi kot
priznana pomorska družba z lastnim kapitalom.
Vloga cest pri rekrutiranju
Analiza kadrovske udeležbe slovenskega cestnega križa v pomorstvu
Avstrije pove v kratkem tole:
1. Po najbolj previdnih ocenah je prišlo iz krajev ob obravnavanih
cestah v vojno mornarico okoli 15.400 ljudi, sprva deloma prisil-
no, kasneje izključno prostovoljno. Vse to med leti 1812 in 1918.
Ker smo pri izgubljenih in nepopolnih virih rajši uporabili spo-
dnjo kot zgornjo številko, potem lahko mirno rečemo, da jih je
bilo precej več. Morda bi kazalo reči, da je iz krajev, na katere se
omejujemo, prišlo okoli 15.000 Slovencev in okoli 3000 Nemcev
iz Koroške in Zgornje Štajerske.
2. Če upoštevamo, da je bilo od 45.000 slovenskih pomorščakov
tega časa več kot polovica iz Trsta in neposredne okolice (kraji
nad kraškim robom so že izvzeti), potem vidimo, da sta nad dve
tretjini vseh ostalih Slovencev prišli iz krajev ob križu.
3. Pri tem je treba upoštevati, da jih je največ prišlo iz krajev ob ce-
sarski cesti, ki je bila najbolj obremenjena, sledijo kraji ob cesti
Šentvid ob Glini–Celovec–Ljubljana, ki je bila sorazmerno pre-
cej obremenjena, in končno kraji ob cesti Brežice–Novo mesto–
156
ko ugotavljamo, da so bili naši trgovski pomorščaki in pomorski uradni-
ki, čeprav v manjšem številu, prisotni na trgovskih ladjah ali drugje v po-
morstvu tudi v teh zadnjih desetletjih Avstrije.
Toda to je doba, ko imamo – od leta 1914 dalje – v Trstu, na Reki in
drugih pristaniščih pravo pomorsko mrtvilo. Zaradi blokade Otrantskega
preliva ladje niso mogle niti izpluti niti vpluti. Mnoge so samevale in rja-
vele ob pomolih. Tedaj pa se je znašel Postojnčan dr. Egon Stare. Računajoč
na povojno konjunkturo je začel kupovati ladje. Za posel si je pridobil sku-
pino daljnovidnih mladih kapitalistov iz zaledja, med katerimi je bil tudi
slovenizirani Hrvat Hektor Polic. Skupina je imela leta 1918 v Tržaškem
tehničnem zavodu 15 ladij. Leta 1917 je bilo mogoče ustvariti družbo, o ka-
teri si je Stare zamislil, da bo prva jugoslovanska družba s pretežno slo-
venskim kapitalom. Tako je nastala »Oceanija«, ki se je po dolgi povojni
diplomatski borbi preselila z ladjami na Sušak, z upravo pa v Beograd. To
je bil najvažnejši poskus, da bi se Slovenci uveljavili v ladjarstvu tudi kot
priznana pomorska družba z lastnim kapitalom.
Vloga cest pri rekrutiranju
Analiza kadrovske udeležbe slovenskega cestnega križa v pomorstvu
Avstrije pove v kratkem tole:
1. Po najbolj previdnih ocenah je prišlo iz krajev ob obravnavanih
cestah v vojno mornarico okoli 15.400 ljudi, sprva deloma prisil-
no, kasneje izključno prostovoljno. Vse to med leti 1812 in 1918.
Ker smo pri izgubljenih in nepopolnih virih rajši uporabili spo-
dnjo kot zgornjo številko, potem lahko mirno rečemo, da jih je
bilo precej več. Morda bi kazalo reči, da je iz krajev, na katere se
omejujemo, prišlo okoli 15.000 Slovencev in okoli 3000 Nemcev
iz Koroške in Zgornje Štajerske.
2. Če upoštevamo, da je bilo od 45.000 slovenskih pomorščakov
tega časa več kot polovica iz Trsta in neposredne okolice (kraji
nad kraškim robom so že izvzeti), potem vidimo, da sta nad dve
tretjini vseh ostalih Slovencev prišli iz krajev ob križu.
3. Pri tem je treba upoštevati, da jih je največ prišlo iz krajev ob ce-
sarski cesti, ki je bila najbolj obremenjena, sledijo kraji ob cesti
Šentvid ob Glini–Celovec–Ljubljana, ki je bila sorazmerno pre-
cej obremenjena, in končno kraji ob cesti Brežice–Novo mesto–
156
