Page 173 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 173
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
stanišča in ladje. Kakor smo videli, je opravljal svoje naloge tudi do mor-
narice. Le-ta je potrebovala kader in zopet kader. Ta je prihajal od nas ka-
kor tudi iz globljega avstrijskega, češkega, poljskega, madžarskega zaledja.
Tu nas je zanimalo slovensko zaledje in v njem tisti kraji, ki so bili nepos-
redno ob magistralnih cestah ali pa pod njihovim neposrednim vplivom
in v njihovi bližini. Ugotovitev, da je izšlo iz krajev ob cestnem križu v
dobrih 100 letih nad 15.000 slovenskih vojnih pomorščakov – in gotovo
lahko dodamo nekaj tisoč trgovskih – pomeni v svoji vsebini, da smo bili
pomorski narod, kakor je trdil admiral Daublebsky, da smo bili pomorsko
misleči, bolj kot kateri drugi narod v Avstriji, kakor je nemalokrat izjavil
veliki admiral Anton Haus na svojih potovanjih po Dolenjskem.
Imeli smo opravka s pomorščaki prostovoljci, ki so v mornarici iska-
li smisel življenja, kruh in bodočnost. Le kako bi mogli take ljudi vredno-
titi kot kontinentalce? Ovrednotiti jih moramo popolnoma drugače, kaj-
ti tega so gotovo vredni, saj so na ladjah predstavljali narod, o katerem ni
bilo dotlej znanega skoraj ničesar. Ne gre jim jemati zasluge, da so morje
približali narodni zavesti. Ko torej govorimo o njih, mislimo na narodni
pomorski kader, čeprav so služili pod zastavo, ki ni bila niti najmanj na-
rodna. Imeli so svoj daljnosežni cilj, ki je ustvaril tradicijo, na osnovi ka-
tere smo lahko ustvarjali lastni kader nove mornarice.
Cestni križ je vsekakor omogočil ustvarjati tradicijo. Ob njem je na-
mreč vrelo življenje, ki je med drugim temeljilo na zvezah z morjem in
pristanišči. Furmanstvo je dalo temu življenju svoj pečat: pripovedova-
nje, petje, pogovori, rekrutiranje, vse to se je dogajalo na vsaki furmanski
postaji in v skoraj vsaki samotni gostilni ob cesti. Vse to je pomenilo tudi
obveščanje. Ljudem je dalo vpogled v dogajanje v pomorskih mestih, na
ladjah in nemalokrat – v svetu. Sledili sta radovednost in želja, da bi po-
skusili. Ob tako živi propagandi ni bilo daleč od želje do poskusa. In po-
skusi so sledili drug drugemu. Dotok mornarjev je postal stalen, zveze
konkretnejše, tradicija je bila tu. Komandanti, kakor sta bila Tegetthoff
in Daublebskv, so poznali vrednost našega ljudskega elementa. Zato so
mu dali polno priznanje. Res je, da so v Pulj in druga pristanišča prihaja-
li tudi Romuni, Ogri, Hrvati, Avstrijci, Poljaki itd., relativno pa je naš na-
rod dal največ, saj če je bilo v celotnem obdobju avstrijske mornarice na-
šega kadra od 8 % do 10 %, ga je bilo v posameznih letih Daublebskega celo
do 15 %, kar pomeni trikrat toliko, kot bi zahteval odstotek prebivalstva.
Ugotovitev, da je bila Ljubljana poleg Trsta naše najbolj pomorsko
misleče mesto, da so ji sledila mesta, kakor so Maribor, Celovec, Celje in
173
stanišča in ladje. Kakor smo videli, je opravljal svoje naloge tudi do mor-
narice. Le-ta je potrebovala kader in zopet kader. Ta je prihajal od nas ka-
kor tudi iz globljega avstrijskega, češkega, poljskega, madžarskega zaledja.
Tu nas je zanimalo slovensko zaledje in v njem tisti kraji, ki so bili nepos-
redno ob magistralnih cestah ali pa pod njihovim neposrednim vplivom
in v njihovi bližini. Ugotovitev, da je izšlo iz krajev ob cestnem križu v
dobrih 100 letih nad 15.000 slovenskih vojnih pomorščakov – in gotovo
lahko dodamo nekaj tisoč trgovskih – pomeni v svoji vsebini, da smo bili
pomorski narod, kakor je trdil admiral Daublebsky, da smo bili pomorsko
misleči, bolj kot kateri drugi narod v Avstriji, kakor je nemalokrat izjavil
veliki admiral Anton Haus na svojih potovanjih po Dolenjskem.
Imeli smo opravka s pomorščaki prostovoljci, ki so v mornarici iska-
li smisel življenja, kruh in bodočnost. Le kako bi mogli take ljudi vredno-
titi kot kontinentalce? Ovrednotiti jih moramo popolnoma drugače, kaj-
ti tega so gotovo vredni, saj so na ladjah predstavljali narod, o katerem ni
bilo dotlej znanega skoraj ničesar. Ne gre jim jemati zasluge, da so morje
približali narodni zavesti. Ko torej govorimo o njih, mislimo na narodni
pomorski kader, čeprav so služili pod zastavo, ki ni bila niti najmanj na-
rodna. Imeli so svoj daljnosežni cilj, ki je ustvaril tradicijo, na osnovi ka-
tere smo lahko ustvarjali lastni kader nove mornarice.
Cestni križ je vsekakor omogočil ustvarjati tradicijo. Ob njem je na-
mreč vrelo življenje, ki je med drugim temeljilo na zvezah z morjem in
pristanišči. Furmanstvo je dalo temu življenju svoj pečat: pripovedova-
nje, petje, pogovori, rekrutiranje, vse to se je dogajalo na vsaki furmanski
postaji in v skoraj vsaki samotni gostilni ob cesti. Vse to je pomenilo tudi
obveščanje. Ljudem je dalo vpogled v dogajanje v pomorskih mestih, na
ladjah in nemalokrat – v svetu. Sledili sta radovednost in želja, da bi po-
skusili. Ob tako živi propagandi ni bilo daleč od želje do poskusa. In po-
skusi so sledili drug drugemu. Dotok mornarjev je postal stalen, zveze
konkretnejše, tradicija je bila tu. Komandanti, kakor sta bila Tegetthoff
in Daublebskv, so poznali vrednost našega ljudskega elementa. Zato so
mu dali polno priznanje. Res je, da so v Pulj in druga pristanišča prihaja-
li tudi Romuni, Ogri, Hrvati, Avstrijci, Poljaki itd., relativno pa je naš na-
rod dal največ, saj če je bilo v celotnem obdobju avstrijske mornarice na-
šega kadra od 8 % do 10 %, ga je bilo v posameznih letih Daublebskega celo
do 15 %, kar pomeni trikrat toliko, kot bi zahteval odstotek prebivalstva.
Ugotovitev, da je bila Ljubljana poleg Trsta naše najbolj pomorsko
misleče mesto, da so ji sledila mesta, kakor so Maribor, Celovec, Celje in
173
