Page 172 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 172
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
navtikov in 7 strojnikov. Od tega jih je 33 z območja glavnih cest. Od 29
navtikov, ki so študirali v Kotoru, jih spada v območje križa 10, od 6, ki so
študirali v Dubrovniku, pa 4. Dodati je treba po enega študenta v Bakru
in Dubrovniku, ki ju v uradnih virih ni, imata pa vse potrebne dokumen-
te. Na Reki je leta 1928 doštudiral en slovenski navtik227.
Priznati je treba, da je – v primerjavi s tem, kar smo opažali v Avstriji
– število presenetljivo, posebno v razmerah, ko razen »Oceanije« nismo
imeli nič, niti morja ne.
Zaposlitvene razmere v trgovski mornarici stare Jugoslavije so bile
kritične. Precejšnje število diplomiranih navtikov ni moglo dobiti zapo-
slitve. Zato se število diplomiranih bistveno razlikuje od števila zaposle-
nih. Po nepopolnih podatkih smo imeli pred drugo svetovno vojno le 6
kapitanov dolge plovbe, ki so izšli s cestnega križa. To so bili Vladimir
Čeč in Zdenko Gostiša iz Postojne, Branko Kisič iz ljubljane, Vladimir
Štolfa iz Divače (v mornarico je prišel iz Ljubljane kot izseljenec), Slavko
Stepančič iz Celja in Franjo Turnšek iz Rečice pri Bledu.228 Isti podatki
navajajo do leta 1939 15 poročnikov trgovske mornarice,229 9 usposoblje-
nih strojnikov230 in 10 radiotelegrafistov, ki pa so prišli iz vojne mornari-
ce.231 Številke so skromne, vendar spričo krize ustrezne gospodarskemu
stanju. Visoko število vojnih pomorščakov, lepo število dijakov trgovsko
pomorskih šol in skromne številke zaposlenih kapitanov, poročnikov in
drugih pričajo o nekem hotenju, ki je v bistvu narodno in zelo staro, o ho-
tenju po uveljavitvi na morju.
Zaključek
Slovenski cestni križ je – sodeč po vsem, kar smo ugotavljali – opravljal
svoje naloge do uvozno-izvozne trgovine, do pristaniškega prometa, do
prevoznikov, ki so dostavljali surovine za arsenale in ladjedelnice, za pri-
227 Kavšek et al. 1970. Na Reki je študiral Adolf Prah iz Celja, kasneje radiotelegrafist
vojne mornarice.
228 Pomorski godišnjak 1928–1940, 2–14.
229 Kavšek et al. 1970. Leopold Bole iz Borovnice, Janez Koman in Franjo Piškur iz
Ljubljane, Dušan Muc iz Črnomlja, ki v Godišnjaku navaja Ljubljano kot mesto pri-
stojnosti, Vinko Bertoncelj iz Domžal, Miroslav Štok iz Petrovč, Dušan Benčan iz
Celja, Vladimir Podgornik iz Limbuša, Joško Pfeifer iz Kranja, Roland Wessley iz
Radovljice, Anton Lavš iz Tržiča, Vladimir Likar iz Blance in Teodor Knific iz Bre-
žic.
230 Kavšek et al. 1970.
231 Ibid.
172
navtikov in 7 strojnikov. Od tega jih je 33 z območja glavnih cest. Od 29
navtikov, ki so študirali v Kotoru, jih spada v območje križa 10, od 6, ki so
študirali v Dubrovniku, pa 4. Dodati je treba po enega študenta v Bakru
in Dubrovniku, ki ju v uradnih virih ni, imata pa vse potrebne dokumen-
te. Na Reki je leta 1928 doštudiral en slovenski navtik227.
Priznati je treba, da je – v primerjavi s tem, kar smo opažali v Avstriji
– število presenetljivo, posebno v razmerah, ko razen »Oceanije« nismo
imeli nič, niti morja ne.
Zaposlitvene razmere v trgovski mornarici stare Jugoslavije so bile
kritične. Precejšnje število diplomiranih navtikov ni moglo dobiti zapo-
slitve. Zato se število diplomiranih bistveno razlikuje od števila zaposle-
nih. Po nepopolnih podatkih smo imeli pred drugo svetovno vojno le 6
kapitanov dolge plovbe, ki so izšli s cestnega križa. To so bili Vladimir
Čeč in Zdenko Gostiša iz Postojne, Branko Kisič iz ljubljane, Vladimir
Štolfa iz Divače (v mornarico je prišel iz Ljubljane kot izseljenec), Slavko
Stepančič iz Celja in Franjo Turnšek iz Rečice pri Bledu.228 Isti podatki
navajajo do leta 1939 15 poročnikov trgovske mornarice,229 9 usposoblje-
nih strojnikov230 in 10 radiotelegrafistov, ki pa so prišli iz vojne mornari-
ce.231 Številke so skromne, vendar spričo krize ustrezne gospodarskemu
stanju. Visoko število vojnih pomorščakov, lepo število dijakov trgovsko
pomorskih šol in skromne številke zaposlenih kapitanov, poročnikov in
drugih pričajo o nekem hotenju, ki je v bistvu narodno in zelo staro, o ho-
tenju po uveljavitvi na morju.
Zaključek
Slovenski cestni križ je – sodeč po vsem, kar smo ugotavljali – opravljal
svoje naloge do uvozno-izvozne trgovine, do pristaniškega prometa, do
prevoznikov, ki so dostavljali surovine za arsenale in ladjedelnice, za pri-
227 Kavšek et al. 1970. Na Reki je študiral Adolf Prah iz Celja, kasneje radiotelegrafist
vojne mornarice.
228 Pomorski godišnjak 1928–1940, 2–14.
229 Kavšek et al. 1970. Leopold Bole iz Borovnice, Janez Koman in Franjo Piškur iz
Ljubljane, Dušan Muc iz Črnomlja, ki v Godišnjaku navaja Ljubljano kot mesto pri-
stojnosti, Vinko Bertoncelj iz Domžal, Miroslav Štok iz Petrovč, Dušan Benčan iz
Celja, Vladimir Podgornik iz Limbuša, Joško Pfeifer iz Kranja, Roland Wessley iz
Radovljice, Anton Lavš iz Tržiča, Vladimir Likar iz Blance in Teodor Knific iz Bre-
žic.
230 Kavšek et al. 1970.
231 Ibid.
172
