Page 171 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 171
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
pagatola pomorstva. Deloma je to vlogo prevzel tisk. Posebno Jadranska
straža je s svojim podmladkom opravila precej propagandne dejavnosti.
Toda Jadranska straža je izhajala v Beogradu in v Slovenijo je prišlo le
omejeno število izvodov. Propagatorje pomorstva moramo torej iskati
drugje. Mnogi podoficirji so izjavili, da so se odločili za pomorstvo pod
vplivom upokojenih avstrijskih oficirjev in podoficirjev. Tako je na primer
propagiral jugoslovansko vojno pomorstvo v Drtiji živeči upokojeni vice-
admiral Maksimilijan Daublebsky mlajši. V drugih krajih so to opravljali
drugi. To jasno priča, da je na ruševinah avstrijskega pomorstva ostala v
Sloveniji pozitivna tradicija. Verjetno bi brez tradicije ne dosegli niti tako
visokega števila oficirjev niti tako razvite strokovnosti.
Po drugi strani moramo poudariti primorski element. Mnogi od
omenjenih in mnogi od neomenjenih oficirjev in podoficirjev so bili rojeni
na Primorskem. Po izselitvi so se sicer morali vživeti v nove razmere, ven-
dar so neprikrito željo po osvoboditvi Primorske prenašali na novo okoli-
co. Nekaj primerov: novomeščana Janez Tomšič in Slavko Kavšek sta bila
rojena na Primorskem, prvi v Postojni drugi v Divači. Oba sta čutila, da
je nova jugoslovanska meja proti zahodu krivična. Oba sta tudi obsojala
fašistično politiko do Primorcev. Poleg tega sta bila oba prijatelja v Gorici
rojenega Sergeja Mašere, ki je fašizem skrajno sovražil. V Trstu rojeni
Franc Rustja, je občutil italijansko zasedbo kot krivično. Podobno je bilo z
Goričanom Karlom Kronegerjem, Idrijčanom Jožo Klinetom, Tržačanom
Viktorjem Kobolom in mnogimi drugimi. Jasno je, da so ti fantje vpliva-
li na svojo okolico tako v novih krajih kakor v mornarici. Tako je nasta-
lo med mornarji, predvsem mlajšim oficirskim in podoficirskim kadrom,
hotenje po osvoboditvi. Neredko se je pojavilo vprašanje: Zakaj ne tudi z
morske strani? To je bil eden od odločilnih faktorjev.
K temu je treba dodati socialni faktor. Mornarica je zagotavljala brez-
plačno šolanje. Mnogi inteligentni fantje, ki bi drugače ostali doma, so to
izkoristili. Toda večina takšnih je ostala v mornarici le za obvezno dobo.
Po demobilizaciji so si poiskali zaposlitev na kopnem.
Ni čudno torej, če se mnogi oficirji in podoficirji po sramotni preda-
ji flote znajdejo v Sloveniji, kontaktirajo z OF, trpijo po taboriščih in se
končno znajdejo prav v boju za Primorsko, v organizaciji in vodstvu nje-
nih mornariških enot.
Na trgovskopomorskih šolah Jugoslavije je študiralo med obema voj-
nama 87 Slovencev. 47 smo jih srečali v krajih ob cestnem križu, 40 pa
v ostalih delih Slovenije (vključno s Primorsko). V Bakru je študiralo 38
171
pagatola pomorstva. Deloma je to vlogo prevzel tisk. Posebno Jadranska
straža je s svojim podmladkom opravila precej propagandne dejavnosti.
Toda Jadranska straža je izhajala v Beogradu in v Slovenijo je prišlo le
omejeno število izvodov. Propagatorje pomorstva moramo torej iskati
drugje. Mnogi podoficirji so izjavili, da so se odločili za pomorstvo pod
vplivom upokojenih avstrijskih oficirjev in podoficirjev. Tako je na primer
propagiral jugoslovansko vojno pomorstvo v Drtiji živeči upokojeni vice-
admiral Maksimilijan Daublebsky mlajši. V drugih krajih so to opravljali
drugi. To jasno priča, da je na ruševinah avstrijskega pomorstva ostala v
Sloveniji pozitivna tradicija. Verjetno bi brez tradicije ne dosegli niti tako
visokega števila oficirjev niti tako razvite strokovnosti.
Po drugi strani moramo poudariti primorski element. Mnogi od
omenjenih in mnogi od neomenjenih oficirjev in podoficirjev so bili rojeni
na Primorskem. Po izselitvi so se sicer morali vživeti v nove razmere, ven-
dar so neprikrito željo po osvoboditvi Primorske prenašali na novo okoli-
co. Nekaj primerov: novomeščana Janez Tomšič in Slavko Kavšek sta bila
rojena na Primorskem, prvi v Postojni drugi v Divači. Oba sta čutila, da
je nova jugoslovanska meja proti zahodu krivična. Oba sta tudi obsojala
fašistično politiko do Primorcev. Poleg tega sta bila oba prijatelja v Gorici
rojenega Sergeja Mašere, ki je fašizem skrajno sovražil. V Trstu rojeni
Franc Rustja, je občutil italijansko zasedbo kot krivično. Podobno je bilo z
Goričanom Karlom Kronegerjem, Idrijčanom Jožo Klinetom, Tržačanom
Viktorjem Kobolom in mnogimi drugimi. Jasno je, da so ti fantje vpliva-
li na svojo okolico tako v novih krajih kakor v mornarici. Tako je nasta-
lo med mornarji, predvsem mlajšim oficirskim in podoficirskim kadrom,
hotenje po osvoboditvi. Neredko se je pojavilo vprašanje: Zakaj ne tudi z
morske strani? To je bil eden od odločilnih faktorjev.
K temu je treba dodati socialni faktor. Mornarica je zagotavljala brez-
plačno šolanje. Mnogi inteligentni fantje, ki bi drugače ostali doma, so to
izkoristili. Toda večina takšnih je ostala v mornarici le za obvezno dobo.
Po demobilizaciji so si poiskali zaposlitev na kopnem.
Ni čudno torej, če se mnogi oficirji in podoficirji po sramotni preda-
ji flote znajdejo v Sloveniji, kontaktirajo z OF, trpijo po taboriščih in se
končno znajdejo prav v boju za Primorsko, v organizaciji in vodstvu nje-
nih mornariških enot.
Na trgovskopomorskih šolah Jugoslavije je študiralo med obema voj-
nama 87 Slovencev. 47 smo jih srečali v krajih ob cestnem križu, 40 pa
v ostalih delih Slovenije (vključno s Primorsko). V Bakru je študiralo 38
171
