Page 174 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 174
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Gradec, ki so prav tako dala veliko kadra, in da je prišlo mnogo mornar-
jev tudi iz manjših mest in povsem kmečkih krajev, kakor so Senožeče,
Šentjernej, Polskava in drugi, povleče za seboj novo ugotovitev: naše
malo meščanstvo in naše kmečko prebivalstvo je bilo vse prej kot konti-
nentalno usmerjeno. Sledi že izrečena misel, da sta bila ta dva »konserva-
tivna« elementa naprednejša od »napredne« buržoazije. To misel potrju-
jejo tudi naši prvi ladjarji – v glavnem bivši praktični kapitani, ki so začeli
na ladji kot vajenci – ki so svoje skromne prihranke vložili v ladje in s tem
poskusili uvrstiti sebe in narod v dejavno pomorsko življenje. Žal so bili
njihovi uspehi preskromni, da bi zbudili našo nič kaj daljnovidno buržo-
azijo. Dejstvo, ki je za gospodarski razvoj vsekakor negativno.
V Jugoslavijo so bile prenešene pozitivne in negativne strani tradi-
cije. Pozitivno je bilo šolanje pomorščakov na vseh tedaj obstoječih šolah
od Bakra do Kotora. Negativno je bilo, da se naša buržoazija, razen pešči-
ce kapitalistov, ki so ustvarili »Oceanijo« in posameznikov, ki so vložili
denar v Jadransko plovidbo, sploh ni zanimala za pomorstvo. Tako je os-
tal trgovsko-pomorski kader večinoma brez zaposlitve. »Oceanija« je bila
premajhna, druge družbe so imele dovolj – in preveč – hrvaškega in čr-
nogorskega kadra. Tako tudi pozitivna tradicija ni mogla roditi uspehov.
Če se ozremo na vojno mornarico, nas preseneča veliko število
ladijskih strojnikov, ki so se izšolali v Kumboru. Že podatki, ki smo jih
navedli, presenečajo. Vemo pa, da so bili na nekaterih ladjah skoraj vsi
strojniki stalno Slovenci. Toda če istočasno pogledamo kader velikih
slovenskih tovarn, bomo opazili, da so zaposlovale po večini odsluže-
ne pomorske strojnike. Jesenice, Štore, Ravne, Maribor, Celje, Kranj in
Ljubljana se lahko pohvalijo z največjim številom tam zaposlenih morna-
riških strojnih podoficirjev. Zakaj? Obiskani govorijo o slabih razmerah
na ladjah, o narodnostni nestrpnosti, o slabih izkušnjah s poveljujočimi
oficirji – v glavnem ustaši. Zaradi tega so si po obveznem roku poiska-
li službe na kopnem. Gotovo pa vzroki zapuščanja mornarice niso vsi za-
jeti v zgornji ugotovitvi. Vojna mornarica je premalo skrbela za razvoj
srednjega kadra. Premalo je bilo poučnih potovanj, premalo stikov med
vojsko in prebivalstvom. Vse to je povzročilo, da se je dobršen odstotek
kadra vračal na kopno. Toda tudi na kopnem so ostali – mornarji. Čeprav
razočarani, so propagirali morje in pomorstvo.
Kakor so furmani, ki so ves čas Avstrije dnevno potovali po cestnem
križu, ustvarili naš pomorski kader in našo pomorsko tradicijo, tako so
jugoslovanski podoficirji, ki so se zaposlili v tovarnah na ključnih mes-
174
Gradec, ki so prav tako dala veliko kadra, in da je prišlo mnogo mornar-
jev tudi iz manjših mest in povsem kmečkih krajev, kakor so Senožeče,
Šentjernej, Polskava in drugi, povleče za seboj novo ugotovitev: naše
malo meščanstvo in naše kmečko prebivalstvo je bilo vse prej kot konti-
nentalno usmerjeno. Sledi že izrečena misel, da sta bila ta dva »konserva-
tivna« elementa naprednejša od »napredne« buržoazije. To misel potrju-
jejo tudi naši prvi ladjarji – v glavnem bivši praktični kapitani, ki so začeli
na ladji kot vajenci – ki so svoje skromne prihranke vložili v ladje in s tem
poskusili uvrstiti sebe in narod v dejavno pomorsko življenje. Žal so bili
njihovi uspehi preskromni, da bi zbudili našo nič kaj daljnovidno buržo-
azijo. Dejstvo, ki je za gospodarski razvoj vsekakor negativno.
V Jugoslavijo so bile prenešene pozitivne in negativne strani tradi-
cije. Pozitivno je bilo šolanje pomorščakov na vseh tedaj obstoječih šolah
od Bakra do Kotora. Negativno je bilo, da se naša buržoazija, razen pešči-
ce kapitalistov, ki so ustvarili »Oceanijo« in posameznikov, ki so vložili
denar v Jadransko plovidbo, sploh ni zanimala za pomorstvo. Tako je os-
tal trgovsko-pomorski kader večinoma brez zaposlitve. »Oceanija« je bila
premajhna, druge družbe so imele dovolj – in preveč – hrvaškega in čr-
nogorskega kadra. Tako tudi pozitivna tradicija ni mogla roditi uspehov.
Če se ozremo na vojno mornarico, nas preseneča veliko število
ladijskih strojnikov, ki so se izšolali v Kumboru. Že podatki, ki smo jih
navedli, presenečajo. Vemo pa, da so bili na nekaterih ladjah skoraj vsi
strojniki stalno Slovenci. Toda če istočasno pogledamo kader velikih
slovenskih tovarn, bomo opazili, da so zaposlovale po večini odsluže-
ne pomorske strojnike. Jesenice, Štore, Ravne, Maribor, Celje, Kranj in
Ljubljana se lahko pohvalijo z največjim številom tam zaposlenih morna-
riških strojnih podoficirjev. Zakaj? Obiskani govorijo o slabih razmerah
na ladjah, o narodnostni nestrpnosti, o slabih izkušnjah s poveljujočimi
oficirji – v glavnem ustaši. Zaradi tega so si po obveznem roku poiska-
li službe na kopnem. Gotovo pa vzroki zapuščanja mornarice niso vsi za-
jeti v zgornji ugotovitvi. Vojna mornarica je premalo skrbela za razvoj
srednjega kadra. Premalo je bilo poučnih potovanj, premalo stikov med
vojsko in prebivalstvom. Vse to je povzročilo, da se je dobršen odstotek
kadra vračal na kopno. Toda tudi na kopnem so ostali – mornarji. Čeprav
razočarani, so propagirali morje in pomorstvo.
Kakor so furmani, ki so ves čas Avstrije dnevno potovali po cestnem
križu, ustvarili naš pomorski kader in našo pomorsko tradicijo, tako so
jugoslovanski podoficirji, ki so se zaposlili v tovarnah na ključnih mes-
174
