Page 170 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 170
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
veljajo za jugoslovansko trgovsko mornarico. Omenjene številke bo treba
z novimi terenskimi raziskavami dopolniti.
Naši mornariški podoficirji so bili v nekaterih krajih v prvih vrstah
boja proti okupatorju. V jeseniški železarni zaposleni podoficirji so bili
med prvimi organizatorji OF na Gorenjskem, med organizatorji in nosil-
ci gorenjske vstaje leta 1941, kjer najdemo npr. Janeza Mišiča iz Hrušice,
Antona Šavlija iz Javornika, Ivana Peternela in Alojza Rabiča iz Dovjega,
Jožo Krajca in mnoge druge. Nekateri so padli, drugi so bili ustreljeni
kot talci, tretji so končali svoja življenja po nemških taboriščih, četrti pa
so nadaljevali boj. Nekaj podobnega se bo najbrž pokazalo tudi v Celju,
Kranju, Mariboru, posebno pa v Novem mestu.
Narodnoosvobodilna borba in revolucija sta tudi med mornarji izbi-
rala najsposobnejše. Med podoficirji mornarice, ki so med bojem napre-
dovali po svojih zaslugah, najdemo: Alojza Koželja iz Šentjurja, ki je od vo-
dnika artilerijske stroke prehodil pot do kapetana bojne ladje, Rudija Sirca
iz Brežic, ki je postal strokovni zastavnik, Ludvika Medveda iz Šentjurja,
ki je napredoval v poročnika, Jožo Semelbauerja iz Hoč in Adolfa Bulca iz
Mirne, ki sta napredovala v strokovna poročnika. Čine strokovnih kape-
tanov so dosegli Ivan Bobnar iz Novega mesta, Alojz Tonija iz Škofje Loke
in Ludvik Bradeško iz Tržiča. Major je postal Stane Valenčič iz Šmartnega
pod Šmarno goro, podpolkovnik pa Dušan Velkavrh iz Ljubljane. Dva bi-
vša podoficirja sta bila upokojena kot polkovnika. To sta Dušan Ravhekar,
roj. v Bohinjski Bistrici, in Viljem Klemenc iz Ljubljane.
Posebno omembo zasluži v Gradcu rojeni mornariški podoficir Franjo
Federi, jeseniški strojnik, komunist, v Italiji obsojen na 6 let politične-
ga zapora. Ko je pobegnil iz italijanskih zaporov, je odšel v partizane na
Primorsko. 28. novembra 1943 je padel kot politični komisar Gregorčičeve
brigade.
Čeprav so terenske raziskave vse prej kot zaključene, lahko
poudarimo: Opisana rekrutacija pomorskih oficirjev in podoficirjev
jasno kaže, da v večini izhajajo iz istih krajev, ki so bili domovina tudi
avstrijskim pomorskim oficirjem in podoficirjem, tj. iz večjih in manj-
ših krajev ob slovenskem cestnem križu. Pri tem je jasno, da so furmani,
ki so svojo prometno vlogo skoraj dokončno odigrali že v Avstriji, prene-
hali biti glavni propagator pomorstva. Prevoz do novih mornariških baz
v Boki Kotorski in Šibeniku, do šol v Dubrovniku, Kumboru, Šibeniku
in DivuIjah so prevzeli deloma železnica, deloma pomorski objekti na
Sušaku. Po izginitvi furmanstva smo ostali Slovenci brez glavnega pro-
170
veljajo za jugoslovansko trgovsko mornarico. Omenjene številke bo treba
z novimi terenskimi raziskavami dopolniti.
Naši mornariški podoficirji so bili v nekaterih krajih v prvih vrstah
boja proti okupatorju. V jeseniški železarni zaposleni podoficirji so bili
med prvimi organizatorji OF na Gorenjskem, med organizatorji in nosil-
ci gorenjske vstaje leta 1941, kjer najdemo npr. Janeza Mišiča iz Hrušice,
Antona Šavlija iz Javornika, Ivana Peternela in Alojza Rabiča iz Dovjega,
Jožo Krajca in mnoge druge. Nekateri so padli, drugi so bili ustreljeni
kot talci, tretji so končali svoja življenja po nemških taboriščih, četrti pa
so nadaljevali boj. Nekaj podobnega se bo najbrž pokazalo tudi v Celju,
Kranju, Mariboru, posebno pa v Novem mestu.
Narodnoosvobodilna borba in revolucija sta tudi med mornarji izbi-
rala najsposobnejše. Med podoficirji mornarice, ki so med bojem napre-
dovali po svojih zaslugah, najdemo: Alojza Koželja iz Šentjurja, ki je od vo-
dnika artilerijske stroke prehodil pot do kapetana bojne ladje, Rudija Sirca
iz Brežic, ki je postal strokovni zastavnik, Ludvika Medveda iz Šentjurja,
ki je napredoval v poročnika, Jožo Semelbauerja iz Hoč in Adolfa Bulca iz
Mirne, ki sta napredovala v strokovna poročnika. Čine strokovnih kape-
tanov so dosegli Ivan Bobnar iz Novega mesta, Alojz Tonija iz Škofje Loke
in Ludvik Bradeško iz Tržiča. Major je postal Stane Valenčič iz Šmartnega
pod Šmarno goro, podpolkovnik pa Dušan Velkavrh iz Ljubljane. Dva bi-
vša podoficirja sta bila upokojena kot polkovnika. To sta Dušan Ravhekar,
roj. v Bohinjski Bistrici, in Viljem Klemenc iz Ljubljane.
Posebno omembo zasluži v Gradcu rojeni mornariški podoficir Franjo
Federi, jeseniški strojnik, komunist, v Italiji obsojen na 6 let politične-
ga zapora. Ko je pobegnil iz italijanskih zaporov, je odšel v partizane na
Primorsko. 28. novembra 1943 je padel kot politični komisar Gregorčičeve
brigade.
Čeprav so terenske raziskave vse prej kot zaključene, lahko
poudarimo: Opisana rekrutacija pomorskih oficirjev in podoficirjev
jasno kaže, da v večini izhajajo iz istih krajev, ki so bili domovina tudi
avstrijskim pomorskim oficirjem in podoficirjem, tj. iz večjih in manj-
ših krajev ob slovenskem cestnem križu. Pri tem je jasno, da so furmani,
ki so svojo prometno vlogo skoraj dokončno odigrali že v Avstriji, prene-
hali biti glavni propagator pomorstva. Prevoz do novih mornariških baz
v Boki Kotorski in Šibeniku, do šol v Dubrovniku, Kumboru, Šibeniku
in DivuIjah so prevzeli deloma železnica, deloma pomorski objekti na
Sušaku. Po izginitvi furmanstva smo ostali Slovenci brez glavnega pro-
170
