Page 32 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Antonu Hausu iz Tolmina in Maksimilijanu Daublebsky von Sternecku iz
Celovca, o kontraadmiralih Rihardu Pogačniku iz Trsta, Karlu Schafferju
iz Sežane, Karlu Žonti (Schonta) iz Celovca, Alojzu Praprotniku iz Bovca
in Metodu Cirilu Kochu iz Kranja, o kapitanu bojne ladje Antonu Dolencu
in mornariškem duhovniku superiorju Ivanu Koršiču. V Informatorju so
izšli tudi prispevki o slovenskem podoficirskem kadru v avstrijski voj-
ni mornarici, o koroških Slovencih v vojnem pomorstvu idr. Osvetlil je
življenja partizanskega majorja Baldomirja Sajeta, poročnikov bojne ladje
Igorja Berana in Sergeja Mašere ter poročnika korvete Iveta Osredkarja.
Pisal je še o zadnjih dnevih rušilca Zagreb, o Mornariškem odredu Koper,
o trgovski ladji Senga, dvigu prve partizanske zastave na Atlantiku idr.
Udeleževal se je domačih in mednarodnih zgodovinskih ter muzeo-
loških simpozijev in srečanj. Leta 1971 je v Piranu organiziral srečanje ju-
goslovanskih pomorskih muzejev. Postal je član in sodelavec Društva za
proučavanje i unapređivanje pomorstva Jugoslavije, ki je izdajalo Pomorski
zbornik (Novak in Maštrović 1962). Leta 1977 je v Ljubljani na drugi okrogli
mizi jugoslovanskih ekonomskih zgodovinarjev spregovoril o povezavah
slovenskega zaledja in še posebej podeželja z morjem in njegovem vklju-
čevanju v pomorstvo. Na mednarodnem simpoziju Mogersdorf-Mondici
leta 1977 v Radencih pa je opozoril na problem furmanstva kot dejavnika
za rekrutiranje pomorskega kadra stare Avstrije. V razpravi je dokazal, da
so imele veliko vlogo pri odhodu mladih fantov v mornarico magistralne
in druge glavne ceste, kjer so se vsakodnevno gibali furmani do Trsta in
drugih pristaniških mest.
Zagovarjal je tezo, da je slovenski narod pomorski narod, da je vredno
raziskovati, zbirati in predstavljati ne samo pomorsko preteklost obalne-
ga področja, temveč tudi preteklost celotnega slovenskega nacionalnega
ozemlja, in tako oblikoval Pomorski muzej. Njegovo globoko prepriča-
nje, da mora tudi za delom muzealca stati znanost, je z leti postajalo ved-
no močnejše in vse prepričljivejše. Z njim je kljuboval birokratskim priti-
skom, ki so želeli muzejske strokovne delavce enačiti z uradniki in so še
danes izredno prisotni. Zato je veliko pisal in objavljal. Prepričan je bil, da
ni dovolj samo odpirati vprašanja, temveč jih je treba poglabljati, analizi-
rati in odgovarjati nanje ter svoja spoznanja v obliki tiskanih prispevkov
in stalnih ter občasnih razstav posredovati javnosti.
Vzporedno s svojo strokovno rastjo se je Miroslav Pahor z izostrenim
posluhom neprestano spoprijemal z uveljavljeno celinsko usmerjenostjo
v slovenski zavesti. Menil je (tipkopis Pahor, hrani PMSMP):
32
Antonu Hausu iz Tolmina in Maksimilijanu Daublebsky von Sternecku iz
Celovca, o kontraadmiralih Rihardu Pogačniku iz Trsta, Karlu Schafferju
iz Sežane, Karlu Žonti (Schonta) iz Celovca, Alojzu Praprotniku iz Bovca
in Metodu Cirilu Kochu iz Kranja, o kapitanu bojne ladje Antonu Dolencu
in mornariškem duhovniku superiorju Ivanu Koršiču. V Informatorju so
izšli tudi prispevki o slovenskem podoficirskem kadru v avstrijski voj-
ni mornarici, o koroških Slovencih v vojnem pomorstvu idr. Osvetlil je
življenja partizanskega majorja Baldomirja Sajeta, poročnikov bojne ladje
Igorja Berana in Sergeja Mašere ter poročnika korvete Iveta Osredkarja.
Pisal je še o zadnjih dnevih rušilca Zagreb, o Mornariškem odredu Koper,
o trgovski ladji Senga, dvigu prve partizanske zastave na Atlantiku idr.
Udeleževal se je domačih in mednarodnih zgodovinskih ter muzeo-
loških simpozijev in srečanj. Leta 1971 je v Piranu organiziral srečanje ju-
goslovanskih pomorskih muzejev. Postal je član in sodelavec Društva za
proučavanje i unapređivanje pomorstva Jugoslavije, ki je izdajalo Pomorski
zbornik (Novak in Maštrović 1962). Leta 1977 je v Ljubljani na drugi okrogli
mizi jugoslovanskih ekonomskih zgodovinarjev spregovoril o povezavah
slovenskega zaledja in še posebej podeželja z morjem in njegovem vklju-
čevanju v pomorstvo. Na mednarodnem simpoziju Mogersdorf-Mondici
leta 1977 v Radencih pa je opozoril na problem furmanstva kot dejavnika
za rekrutiranje pomorskega kadra stare Avstrije. V razpravi je dokazal, da
so imele veliko vlogo pri odhodu mladih fantov v mornarico magistralne
in druge glavne ceste, kjer so se vsakodnevno gibali furmani do Trsta in
drugih pristaniških mest.
Zagovarjal je tezo, da je slovenski narod pomorski narod, da je vredno
raziskovati, zbirati in predstavljati ne samo pomorsko preteklost obalne-
ga področja, temveč tudi preteklost celotnega slovenskega nacionalnega
ozemlja, in tako oblikoval Pomorski muzej. Njegovo globoko prepriča-
nje, da mora tudi za delom muzealca stati znanost, je z leti postajalo ved-
no močnejše in vse prepričljivejše. Z njim je kljuboval birokratskim priti-
skom, ki so želeli muzejske strokovne delavce enačiti z uradniki in so še
danes izredno prisotni. Zato je veliko pisal in objavljal. Prepričan je bil, da
ni dovolj samo odpirati vprašanja, temveč jih je treba poglabljati, analizi-
rati in odgovarjati nanje ter svoja spoznanja v obliki tiskanih prispevkov
in stalnih ter občasnih razstav posredovati javnosti.
Vzporedno s svojo strokovno rastjo se je Miroslav Pahor z izostrenim
posluhom neprestano spoprijemal z uveljavljeno celinsko usmerjenostjo
v slovenski zavesti. Menil je (tipkopis Pahor, hrani PMSMP):
32
