Page 35 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
Življenje in ustvarjalno delo dr. Miroslava Pahorja (5. 11. 1922–25. 4. 1981)
tako v strokovnih krogih kot tudi širše. O njegovi osebnosti in invalidno-
sti se je ohranilo veliko hudomušnih anekdot, ki so jih mlajšim muzej-
skim delavcem pripovedovali njegovi sodelavci, jih pa ni do sedaj še nihče
zapisal. Zapustil je neverjetno obsežen delovni opus, za katerega je tež-
ko verjeti, da ga je opravil en sam človek. Tudi posthumno še vedno iz-
hajajo njegova dela. Njegova družina je poskrbela, da je leta 2008 izšla
zbirka kraških pripovedk z naslovom Moja nona pripoveduje; gre za zbirko
kraških pripovedk, ki jih je Pahor zapisal po pripovedovanju svoje stare
mame ter jih pod psevdonimom Pavle Martinc objavljal v reviji Galeb. Za
objavo sta jih zbrali in uredili njegova hči Špela ter vnukinja Mateja Pahor
(Terčon 2011). Ob tej priložnosti in ob številnih predstavitvah knjig so so-
delujoči vsak s svojega zornega kota predstavili spomin na tega z mor-
jem povezanega Kraševca. Predstavili so njegov lik, in če zberemo vse vti-
se, potem še kako drži njegov stavek, ki ga je zapisal v enem izmed pisem
Hrvoju Gregorinu, ko je zbiral podatke o Sergeju Mašeri, in opisal same-
ga sebe: »Veste, Kraševci gremo radi z glavo skozi zid, tako da se zid poru-
ši in glava ostane cela, zato sem se lotil tega dela.«
Miroslava Pahorja se bolj kot strokovnjaka njegovi svojci, prijatelji in
znanci spominjajo kot človeka. Pripovedi o njem kažejo na značajskega,
svojevrstnega, doslednega, vztrajnega in trmastega posameznika, ki je
kljub invalidnosti vztrajal pri svojem; ko so ga ob pridobivanju finančnih
sredstev za njegov muzej »poslali skozi ena vrata ven, je on skozi druga
ponovno prišel notri« (Ustni viri, tako so večkrat pripovedovali njegovi
sodelavci). Njegova hčerka Jezerka Beškovnik je v svojih utrinkih, vtisih
in spominih, ki so objavljeni v knjigi Moja nona pripoveduje (Beškovnik
2008, 75) zapisala:
»Bil je velik poštenjak in zelo resnicoljuben človek, ki se ni nikoli niče-
mur uklonil in nikoli nikomur podredil. Zato je bil v večnih nesoglas-
jih s tistimi ljudmi, ki ‚niso znali misliti s svojo glavo‘, takimi, ki so se
imeli za ‚male bogove‘, kot jih je imenoval, in takimi, ki so slepo verje-
li v eno samo dogmo ali eno samo resnico«. Pravi, da je oče, ko je govo-
ril o sebi, trdil, da je po naravi len, a tudi zelo radoveden. Vendar pa
njegovo delo, njegova ustvarjalna zapuščina in dejstva govorijo, da se
je Pahor zanimal za veliko različnih stvari, da je stalno nekaj »brskal,
iskal, raziskoval, bral, si zapisoval. […] Bil je velik človek, vsestranski,
zelo izobražen in izjemno razgledan.«
35
tako v strokovnih krogih kot tudi širše. O njegovi osebnosti in invalidno-
sti se je ohranilo veliko hudomušnih anekdot, ki so jih mlajšim muzej-
skim delavcem pripovedovali njegovi sodelavci, jih pa ni do sedaj še nihče
zapisal. Zapustil je neverjetno obsežen delovni opus, za katerega je tež-
ko verjeti, da ga je opravil en sam človek. Tudi posthumno še vedno iz-
hajajo njegova dela. Njegova družina je poskrbela, da je leta 2008 izšla
zbirka kraških pripovedk z naslovom Moja nona pripoveduje; gre za zbirko
kraških pripovedk, ki jih je Pahor zapisal po pripovedovanju svoje stare
mame ter jih pod psevdonimom Pavle Martinc objavljal v reviji Galeb. Za
objavo sta jih zbrali in uredili njegova hči Špela ter vnukinja Mateja Pahor
(Terčon 2011). Ob tej priložnosti in ob številnih predstavitvah knjig so so-
delujoči vsak s svojega zornega kota predstavili spomin na tega z mor-
jem povezanega Kraševca. Predstavili so njegov lik, in če zberemo vse vti-
se, potem še kako drži njegov stavek, ki ga je zapisal v enem izmed pisem
Hrvoju Gregorinu, ko je zbiral podatke o Sergeju Mašeri, in opisal same-
ga sebe: »Veste, Kraševci gremo radi z glavo skozi zid, tako da se zid poru-
ši in glava ostane cela, zato sem se lotil tega dela.«
Miroslava Pahorja se bolj kot strokovnjaka njegovi svojci, prijatelji in
znanci spominjajo kot človeka. Pripovedi o njem kažejo na značajskega,
svojevrstnega, doslednega, vztrajnega in trmastega posameznika, ki je
kljub invalidnosti vztrajal pri svojem; ko so ga ob pridobivanju finančnih
sredstev za njegov muzej »poslali skozi ena vrata ven, je on skozi druga
ponovno prišel notri« (Ustni viri, tako so večkrat pripovedovali njegovi
sodelavci). Njegova hčerka Jezerka Beškovnik je v svojih utrinkih, vtisih
in spominih, ki so objavljeni v knjigi Moja nona pripoveduje (Beškovnik
2008, 75) zapisala:
»Bil je velik poštenjak in zelo resnicoljuben človek, ki se ni nikoli niče-
mur uklonil in nikoli nikomur podredil. Zato je bil v večnih nesoglas-
jih s tistimi ljudmi, ki ‚niso znali misliti s svojo glavo‘, takimi, ki so se
imeli za ‚male bogove‘, kot jih je imenoval, in takimi, ki so slepo verje-
li v eno samo dogmo ali eno samo resnico«. Pravi, da je oče, ko je govo-
ril o sebi, trdil, da je po naravi len, a tudi zelo radoveden. Vendar pa
njegovo delo, njegova ustvarjalna zapuščina in dejstva govorijo, da se
je Pahor zanimal za veliko različnih stvari, da je stalno nekaj »brskal,
iskal, raziskoval, bral, si zapisoval. […] Bil je velik človek, vsestranski,
zelo izobražen in izjemno razgledan.«
35
