Page 46 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
(prevoznikom) pripisuje temeljno vlogo v slovenski pomorski zgodovini,
in sicer do te mere, da so furmani sploh omogočili slovensko pomorstvo.
Med pogoje, ki so omogočali rekrutiranje mladih kandidatov za pomor-
ske poklice iz bolj oddaljenega zaledja, Pahor uvršča slovenski cestni križ
s središčem v Ljubljani, kamor so se stekale prometnice z gorenjske in ko-
roške, s štajerske in z dolenjske strani ter tekle naprej do morja, ki mu
je predstavljalo začetno in hkrati ciljno točko. To je tista osnovna infra-
struktura, ki je sploh omogočala pretok blaga, informacij in nenazadnje
ljudi. Povezavo z morjem in pomorstvom je nadalje omogočalo blago, ki
ga je slovensko zaledje proizvajalo za pomorske panoge – železarski izdel-
ki za ladjarstvo, vosek, jadrovina, les. Vse to so prevažali furmani. V zvezi
z lesom je treba dodati še gozdarje in kmete s svojimi veščinami o lesu in
tudi tesanju za potrebe ladjarstva. A najpomembnejši so po Pahorjevem
mnenju bili ravno furmani in z njimi gostilne kot kraj prenašanja infor-
macij. K vsemu navedenemu velja dodati, da so prevozniki tudi fizično
prepeljali marsikaterega mladeniča v Trst, njegovi pomorski prihodnosti
naproti. Tako se je po Pahorju ustvarjala slovenska pomorska tradicija,
pri čemer ni imel v mislih primorskega dela slovenskih dežel, temveč šir-
še zaledje in celinsko notranjost.
»Cestni križ je vsekakor omogočil ustvarjati tradicijo. Ob njem je na-
mreč vrelo življenje, ki je med drugim temeljilo na zvezah z morjem
in pristanišči. Furmanstvo je dalo temu življenju svoj pečat: pripo-
vedovanje, petje, pogovori, rekrutiranje, vse to se je dogajalo na vsa-
ki furmanski postaji in v skoraj vsaki samotni gostilni ob cesti. Vse to
je pomenilo tudi obveščanje. Ljudem je dalo vpogled v dogajanje v po-
morskih mestih, na ladjah in nemalokrat – v svetu. Sledili sta radove-
dnost in želja, da bi poskusili. Ob tako živi propagandi ni bilo daleč od
želje do poskusa. In poskusi so sledili drug drugemu. Dotok mornarjev
je postal stalen, zveze konkretnejše, tradicija je bila tu.«
Pahor je ocenil, da se je v dobrem stoletju 1812–1918 v vojni mornari-
ci zvrstilo kar 45.000 slovenskih pomorščakov, dobra polovica katerih je
bila iz Trsta in bližnje okolice (brez Krasa), okoli 15.000 pa jih je prihaja-
lo iz krajev ob cestnem križu. Po Pahorju namreč kraji ob glavnih cestah
niso bili kmečki, temveč urbani, pol-urbani in tovorniški. Slovenski po-
morščaki iz zaledja (ne-Trsta) so izvirali večinoma iz takih obcestnih na-
selij in ne iz kmečkih vasi. Ugotovitev je zanimiva, manj prepričljivo je
ostro razločevanje med vasjo in obcestnim naseljem, čeprav drži, da je ob
cesti ležalo tudi kar nekaj naselij, ki so bili mesta ali trgi. Ne glede na to
46
(prevoznikom) pripisuje temeljno vlogo v slovenski pomorski zgodovini,
in sicer do te mere, da so furmani sploh omogočili slovensko pomorstvo.
Med pogoje, ki so omogočali rekrutiranje mladih kandidatov za pomor-
ske poklice iz bolj oddaljenega zaledja, Pahor uvršča slovenski cestni križ
s središčem v Ljubljani, kamor so se stekale prometnice z gorenjske in ko-
roške, s štajerske in z dolenjske strani ter tekle naprej do morja, ki mu
je predstavljalo začetno in hkrati ciljno točko. To je tista osnovna infra-
struktura, ki je sploh omogočala pretok blaga, informacij in nenazadnje
ljudi. Povezavo z morjem in pomorstvom je nadalje omogočalo blago, ki
ga je slovensko zaledje proizvajalo za pomorske panoge – železarski izdel-
ki za ladjarstvo, vosek, jadrovina, les. Vse to so prevažali furmani. V zvezi
z lesom je treba dodati še gozdarje in kmete s svojimi veščinami o lesu in
tudi tesanju za potrebe ladjarstva. A najpomembnejši so po Pahorjevem
mnenju bili ravno furmani in z njimi gostilne kot kraj prenašanja infor-
macij. K vsemu navedenemu velja dodati, da so prevozniki tudi fizično
prepeljali marsikaterega mladeniča v Trst, njegovi pomorski prihodnosti
naproti. Tako se je po Pahorju ustvarjala slovenska pomorska tradicija,
pri čemer ni imel v mislih primorskega dela slovenskih dežel, temveč šir-
še zaledje in celinsko notranjost.
»Cestni križ je vsekakor omogočil ustvarjati tradicijo. Ob njem je na-
mreč vrelo življenje, ki je med drugim temeljilo na zvezah z morjem
in pristanišči. Furmanstvo je dalo temu življenju svoj pečat: pripo-
vedovanje, petje, pogovori, rekrutiranje, vse to se je dogajalo na vsa-
ki furmanski postaji in v skoraj vsaki samotni gostilni ob cesti. Vse to
je pomenilo tudi obveščanje. Ljudem je dalo vpogled v dogajanje v po-
morskih mestih, na ladjah in nemalokrat – v svetu. Sledili sta radove-
dnost in želja, da bi poskusili. Ob tako živi propagandi ni bilo daleč od
želje do poskusa. In poskusi so sledili drug drugemu. Dotok mornarjev
je postal stalen, zveze konkretnejše, tradicija je bila tu.«
Pahor je ocenil, da se je v dobrem stoletju 1812–1918 v vojni mornari-
ci zvrstilo kar 45.000 slovenskih pomorščakov, dobra polovica katerih je
bila iz Trsta in bližnje okolice (brez Krasa), okoli 15.000 pa jih je prihaja-
lo iz krajev ob cestnem križu. Po Pahorju namreč kraji ob glavnih cestah
niso bili kmečki, temveč urbani, pol-urbani in tovorniški. Slovenski po-
morščaki iz zaledja (ne-Trsta) so izvirali večinoma iz takih obcestnih na-
selij in ne iz kmečkih vasi. Ugotovitev je zanimiva, manj prepričljivo je
ostro razločevanje med vasjo in obcestnim naseljem, čeprav drži, da je ob
cesti ležalo tudi kar nekaj naselij, ki so bili mesta ali trgi. Ne glede na to
46
