Page 59 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 59
Vloga furmanstva pri rekrutiranju
prostovoljnega kadra avstrijske mornarice
(s posebnim ozirom na Štajersko)
Po štajerskih cestah je furati fajn,
so pogoste gostilne in kelnarce fajn ...
Zgodovina prometa ima toliko odtenkov in vidikov, da postaja prav zara-
di njih vse zanimivejša. V svojem prispevku bi rad opozoril na en tak od-
tenek, ki se mi zdi še posebej zanimiv. Gre za vprašanje furmanstva. Ne bi
rad obravnaval furmanstva na splošno, ker bi bilo to preobširno. Na rela-
ciji Trst oz. Reka–Dunaj in na večjih štajerskih cestnih odcepih bi se omejil
na problem furmana kot človeka, ki je bil mnogo več kot samo prevoznik.
V svojem izvajanju bom poskusil ugotoviti, koliko in kako so furmani pri-
pomogli k razvoju pomorskega kadra Avstrije. Ker smo na meji Štajerske,
bom to vprašanje obravnaval s posebnim ozirom na Štajersko.
Na prvi pogled se zdi neverjetno, da bi mogli govoriti o Štajercih kot
pomorščakih. Prav tako bi lahko rekli, da je vprašanje, ki sem si ga zasta-
vil, nekoliko prenapeto. Vendar ni tako. Ko sem zadnja štiri leta študiral
v vojnem arhivu na Dunaju, sem obiskal nekaj upokojenih avstrijskih po-
morskih častnikov, ki se združujejo v »klubu bivših pomorščakov« in na
svojih sestankih obujajo spomine. Prav tako sem govoril z nekaterimi po-
morskimi zgodovinarji, ki jim je problem avstrijske vojne mornarice in na
splošno avstrijskega pomorstva še danes zelo pri srcu. Ker me je najbolj
zanimalo vprašanje kadra, so se pogovori večinoma nanašali na pomor-
ski kader. Tako v krogih bivših pomorščakov, kakor v krogih zgodovinar-
jev še vedno velja stari rek, da »je treba dobre mornarje iskati v hribih«.
Tega sicer ni vzeti dobesedno, kajti »hribi« ne pomenijo nič drugega kot
»globoko zaledje«, vendar ni rek zaradi tega nič manj značilen.
Po mnogih pomislekih in dvomih, ki so nastali pod vtisom umetno
ustvarjene teze o popolni kontinentalnosti slovenskega naroda, se je bilo
končno treba odločiti in se vprašati: če velja dejstvo, da so »dobri mor-
narji s hribov« za celotno avstrijsko državo, zakaj ne bi veljalo tudi za
slovenske dežele? In zakaj ne bi tega dokazala tudi Štajerska, ki je med
našimi historičnimi pokrajinami od morja najbolj oddaljena. Če pomis-
limo, da je bilo v mornarici mnogo avstrijskih Nemcev in med njimi pre-
59
prostovoljnega kadra avstrijske mornarice
(s posebnim ozirom na Štajersko)
Po štajerskih cestah je furati fajn,
so pogoste gostilne in kelnarce fajn ...
Zgodovina prometa ima toliko odtenkov in vidikov, da postaja prav zara-
di njih vse zanimivejša. V svojem prispevku bi rad opozoril na en tak od-
tenek, ki se mi zdi še posebej zanimiv. Gre za vprašanje furmanstva. Ne bi
rad obravnaval furmanstva na splošno, ker bi bilo to preobširno. Na rela-
ciji Trst oz. Reka–Dunaj in na večjih štajerskih cestnih odcepih bi se omejil
na problem furmana kot človeka, ki je bil mnogo več kot samo prevoznik.
V svojem izvajanju bom poskusil ugotoviti, koliko in kako so furmani pri-
pomogli k razvoju pomorskega kadra Avstrije. Ker smo na meji Štajerske,
bom to vprašanje obravnaval s posebnim ozirom na Štajersko.
Na prvi pogled se zdi neverjetno, da bi mogli govoriti o Štajercih kot
pomorščakih. Prav tako bi lahko rekli, da je vprašanje, ki sem si ga zasta-
vil, nekoliko prenapeto. Vendar ni tako. Ko sem zadnja štiri leta študiral
v vojnem arhivu na Dunaju, sem obiskal nekaj upokojenih avstrijskih po-
morskih častnikov, ki se združujejo v »klubu bivših pomorščakov« in na
svojih sestankih obujajo spomine. Prav tako sem govoril z nekaterimi po-
morskimi zgodovinarji, ki jim je problem avstrijske vojne mornarice in na
splošno avstrijskega pomorstva še danes zelo pri srcu. Ker me je najbolj
zanimalo vprašanje kadra, so se pogovori večinoma nanašali na pomor-
ski kader. Tako v krogih bivših pomorščakov, kakor v krogih zgodovinar-
jev še vedno velja stari rek, da »je treba dobre mornarje iskati v hribih«.
Tega sicer ni vzeti dobesedno, kajti »hribi« ne pomenijo nič drugega kot
»globoko zaledje«, vendar ni rek zaradi tega nič manj značilen.
Po mnogih pomislekih in dvomih, ki so nastali pod vtisom umetno
ustvarjene teze o popolni kontinentalnosti slovenskega naroda, se je bilo
končno treba odločiti in se vprašati: če velja dejstvo, da so »dobri mor-
narji s hribov« za celotno avstrijsko državo, zakaj ne bi veljalo tudi za
slovenske dežele? In zakaj ne bi tega dokazala tudi Štajerska, ki je med
našimi historičnimi pokrajinami od morja najbolj oddaljena. Če pomis-
limo, da je bilo v mornarici mnogo avstrijskih Nemcev in med njimi pre-
59
