Page 63 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 63
Vloga furmanstva pri rekrutiranju prostovoljnega kadra avstrijske mornarice ...
mornarica poskušala zagotoviti delo vsakomur, ki je odslužil rok, za kate-
rega se je obvezal. Prostovoljski kader je imel večje možnosti napredova-
nja.9 Po drugi strani je treba spregovoriti o navadi, ki jo je avstrijska vojna
mornarica prevzela od razvitejših mornaric Anglije in Nizozemske. Vsaj
od tridesetih let 19. stoletja je sprejemala v svoje vrste dečke od 14 do 17
let starosti, neredko pa tudi dvanajst in trinajstletnike. V mornarico so
prihajali kot mladeniči palube (Schiffjunge). Kasneje so se jim pridruži-
li mladeniči stroja (Maschinenjunge) in mladeniči krmila (Steuernjunge).
Te dečke so mornariški častniki sprejemali v Trstu, na Reki in včasih v
Kopru.10 Računa se, da je 35 % kadra, ki je prišel iz naših dežel in iz drugih
severnih dežel cesarstva, prišlo v mornarico na tak način. Ti mladeniči so
skoraj vsi napredovali v podčastnike.
Če hočemo najti odgovor na zastavljeni vprašanji, moramo izhajati
iz vseh teh dejstev. Vendar nam dejstva še ne povedo mnogo, če jih ne
povežemo s cestami in stanjem prevozništva. Tako lahko ugotovimo,
da se je število mladeničev palube, stroja in krmila zmanjševalo, ko
je furmanstvo v osemdesetih letih doživljalo začasno krizo in skoraj
popolnoma usahnilo v prvem desetletju 20. stoletja, ko je furmanstvo
zašlo v odločilno krizo. Torej je bilo število mladega mornariškega kadra
precej odvisno od intenzivnosti prometa na magistralnih cestah.
Za štajersko udeležbo v mornariškem kadru pridejo v poštev slede-
če ceste:
1. Tako imenovana »cesarska cesta« Dunaj–Trst, ki je imela na
Štajerskem glavne postaje v Lipnici, Mariboru, Slovenski
Bistrici, Konjicah, Vojniku, Celju, Vranskem in Trojanah.
2. Cesta, ki je vezala Celje z vzhodnim delom Koroške in je imela
svoje glavne postaje v Velenju, Slovenj Gradcu in Dravogradu.
9 V posebni rubriki pod 5 je povsod zapisano, kako je posamezni mornar prišel v
mornarico. Za veliko večino Dalmatincev, Hrvatov in Srbov je zapisano, da so bili
rekrutirani, tj. mobilizirani od rednih mobilizacijskih komisij. Za Slovence takih
primerov do leta 1903 ni. Razen primerov, ki so jih spravilo v mornarico sodne in
občinske oblasti do tridesetih let 19. stol., imamo opraviti izključno s prostovoljci.
10 Zapisi o rekrutni postaji so zelo redki. Med njimi se največ javlja Trst, nato Reka.
Nekaj primerov je iz Kopra. Mladeniči palube, stroja in krmila so bili s teh postaj
poslani z ladjami v mornariško bazo v Benetkah do leta 1848 in v Pulju po letu
1851. V bazi so jih razmestili po ladjah in drugih mornariških objektih. Službo so
navadno začeli kot čistilci palube, stroja, in krme. Bili so pomožni natakarji in slu-
ge raznih častnikov, večinoma komandanta ladje. Od tod naprej se je začelo spo-
znavanje določenega posla. Vajenska doba je trajala tri leta.
63
mornarica poskušala zagotoviti delo vsakomur, ki je odslužil rok, za kate-
rega se je obvezal. Prostovoljski kader je imel večje možnosti napredova-
nja.9 Po drugi strani je treba spregovoriti o navadi, ki jo je avstrijska vojna
mornarica prevzela od razvitejših mornaric Anglije in Nizozemske. Vsaj
od tridesetih let 19. stoletja je sprejemala v svoje vrste dečke od 14 do 17
let starosti, neredko pa tudi dvanajst in trinajstletnike. V mornarico so
prihajali kot mladeniči palube (Schiffjunge). Kasneje so se jim pridruži-
li mladeniči stroja (Maschinenjunge) in mladeniči krmila (Steuernjunge).
Te dečke so mornariški častniki sprejemali v Trstu, na Reki in včasih v
Kopru.10 Računa se, da je 35 % kadra, ki je prišel iz naših dežel in iz drugih
severnih dežel cesarstva, prišlo v mornarico na tak način. Ti mladeniči so
skoraj vsi napredovali v podčastnike.
Če hočemo najti odgovor na zastavljeni vprašanji, moramo izhajati
iz vseh teh dejstev. Vendar nam dejstva še ne povedo mnogo, če jih ne
povežemo s cestami in stanjem prevozništva. Tako lahko ugotovimo,
da se je število mladeničev palube, stroja in krmila zmanjševalo, ko
je furmanstvo v osemdesetih letih doživljalo začasno krizo in skoraj
popolnoma usahnilo v prvem desetletju 20. stoletja, ko je furmanstvo
zašlo v odločilno krizo. Torej je bilo število mladega mornariškega kadra
precej odvisno od intenzivnosti prometa na magistralnih cestah.
Za štajersko udeležbo v mornariškem kadru pridejo v poštev slede-
če ceste:
1. Tako imenovana »cesarska cesta« Dunaj–Trst, ki je imela na
Štajerskem glavne postaje v Lipnici, Mariboru, Slovenski
Bistrici, Konjicah, Vojniku, Celju, Vranskem in Trojanah.
2. Cesta, ki je vezala Celje z vzhodnim delom Koroške in je imela
svoje glavne postaje v Velenju, Slovenj Gradcu in Dravogradu.
9 V posebni rubriki pod 5 je povsod zapisano, kako je posamezni mornar prišel v
mornarico. Za veliko večino Dalmatincev, Hrvatov in Srbov je zapisano, da so bili
rekrutirani, tj. mobilizirani od rednih mobilizacijskih komisij. Za Slovence takih
primerov do leta 1903 ni. Razen primerov, ki so jih spravilo v mornarico sodne in
občinske oblasti do tridesetih let 19. stol., imamo opraviti izključno s prostovoljci.
10 Zapisi o rekrutni postaji so zelo redki. Med njimi se največ javlja Trst, nato Reka.
Nekaj primerov je iz Kopra. Mladeniči palube, stroja in krmila so bili s teh postaj
poslani z ladjami v mornariško bazo v Benetkah do leta 1848 in v Pulju po letu
1851. V bazi so jih razmestili po ladjah in drugih mornariških objektih. Službo so
navadno začeli kot čistilci palube, stroja, in krme. Bili so pomožni natakarji in slu-
ge raznih častnikov, večinoma komandanta ladje. Od tod naprej se je začelo spo-
znavanje določenega posla. Vajenska doba je trajala tri leta.
63
