Page 62 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 62
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
sar bi bilo treba tudi to število povečati na približno 1400. Med na novo
zapisanimi je bilo 309 Štajercev in to 298 do leta 1882 in 111 v naslednjih
dvajsetih letih.
Seznam dokumentov, ki jih je avstrijska vlada leta 1924 izroči-
la Jugoslaviji, navaja še 733 slovenskih mornariških podčastnikov iz
Kranjske in Spodnje Štajerske. Med njimi so bili 303 Štajerci.8 Torej ima-
mo do konca prve svetovne vojne 1165 znanih mornariških podčastnikov
s področja Štajerske. Če prištejemo še okoli 170 častnikov in uradnikov,
vidimo, da je dala Štajerska 1335 znanih mornariških starešin. Gotovo jih
je bilo še več. Upoštevajoč, da je do leta 1882 prišlo na vsakega slovenske-
ga podčastnika in častnika po 6 slovenskih mornarjev, od leta 1883 do
1903 pa po 4, pridemo – na osnovi znanih, tj. zapisanih starešin – do skle-
pa, da je prišlo iz Štajerske med leti 1814 in 1903 v mornariške vrste oko-
li 6000 častnikov, podčastnikov in mornarjev, kar pomeni približno 62
na leto.
Kakor velja za častnike, velja tudi za podčastnike in moštvo, da so
prišli v veliki večini (nad 80 %) iz krajev ob magistralni cesti in drugih
furmanskih poti. Najpogosteje se omenjajo Celje, Konjice, Slovenska
Bistrica, Šentilj, Radgona, Pragersko, Ptuj, Ormož, Ljutomer, Šoštanj,
Slovenj Gradec, Dravograd in Brežice. Med manjšimi kraji, ki so dali po ne-
kaj pomorščakov se omenjajo Vransko, Žalec, Hrastnik, Šentjur pri Celju,
Koritno, Sv. Hieronim, Smolnik, Majšperk, Bučkovci, Laško, Stanošina pri
Ptuju, Sele pri Mariboru, Zgornja Veličina, Kamnica, Logarevci, Polskava,
Mislinja, Lipnica in drugi. Videti je, da so večinoma kraji ob velikih ce-
stah, ali vsaj v njihovi neposredni bližini.
Preden preidemo do sklepnih vprašanj, naj poudarim, da slovenski
mornariški kader – v nasprotju z dalmatinskim – ni bil redno rekrutiran,
oz. mobiliziran. Razen nekaterih primerov razgrajačev, družinskih ne-
zadovoljnežev in nezaželenih mladih potepuhov, ki so jih avstrijske ob-
činske in sodne oblasti prisilno usmerile v mornarico za dobo 16 let, je
bil ves slovenski mornariški kader prostovoljski. Iz tega je razvidno, da
je bilo našim ljudem resnično do pomorskega poklica, saj so se obvezali
služiti po 16, kasneje 12 in proti koncu 19. stoletja po 8 let, v mnogih pri-
merih pa so služili tudi dvojno ali celo trojno in večjo dobo. Poleg tega je
ter, Assent-protokoll itd.]
8 ÖStA, KA, Marine-Archiv, Verzeichnisse über die abgefürten Personaldokumen-
te Jugoslavischer Staatburger: 1. Offiziere, 2. Unteroffiziere und Matrose [V Jugo-
slavijo je bilo vrnjenih leta 1924 okoli 30.000 personalnih map častnikov in pod-
častnikov ter moštva, ki pa so se izgubile med drugo svetovno vojno.]
62
sar bi bilo treba tudi to število povečati na približno 1400. Med na novo
zapisanimi je bilo 309 Štajercev in to 298 do leta 1882 in 111 v naslednjih
dvajsetih letih.
Seznam dokumentov, ki jih je avstrijska vlada leta 1924 izroči-
la Jugoslaviji, navaja še 733 slovenskih mornariških podčastnikov iz
Kranjske in Spodnje Štajerske. Med njimi so bili 303 Štajerci.8 Torej ima-
mo do konca prve svetovne vojne 1165 znanih mornariških podčastnikov
s področja Štajerske. Če prištejemo še okoli 170 častnikov in uradnikov,
vidimo, da je dala Štajerska 1335 znanih mornariških starešin. Gotovo jih
je bilo še več. Upoštevajoč, da je do leta 1882 prišlo na vsakega slovenske-
ga podčastnika in častnika po 6 slovenskih mornarjev, od leta 1883 do
1903 pa po 4, pridemo – na osnovi znanih, tj. zapisanih starešin – do skle-
pa, da je prišlo iz Štajerske med leti 1814 in 1903 v mornariške vrste oko-
li 6000 častnikov, podčastnikov in mornarjev, kar pomeni približno 62
na leto.
Kakor velja za častnike, velja tudi za podčastnike in moštvo, da so
prišli v veliki večini (nad 80 %) iz krajev ob magistralni cesti in drugih
furmanskih poti. Najpogosteje se omenjajo Celje, Konjice, Slovenska
Bistrica, Šentilj, Radgona, Pragersko, Ptuj, Ormož, Ljutomer, Šoštanj,
Slovenj Gradec, Dravograd in Brežice. Med manjšimi kraji, ki so dali po ne-
kaj pomorščakov se omenjajo Vransko, Žalec, Hrastnik, Šentjur pri Celju,
Koritno, Sv. Hieronim, Smolnik, Majšperk, Bučkovci, Laško, Stanošina pri
Ptuju, Sele pri Mariboru, Zgornja Veličina, Kamnica, Logarevci, Polskava,
Mislinja, Lipnica in drugi. Videti je, da so večinoma kraji ob velikih ce-
stah, ali vsaj v njihovi neposredni bližini.
Preden preidemo do sklepnih vprašanj, naj poudarim, da slovenski
mornariški kader – v nasprotju z dalmatinskim – ni bil redno rekrutiran,
oz. mobiliziran. Razen nekaterih primerov razgrajačev, družinskih ne-
zadovoljnežev in nezaželenih mladih potepuhov, ki so jih avstrijske ob-
činske in sodne oblasti prisilno usmerile v mornarico za dobo 16 let, je
bil ves slovenski mornariški kader prostovoljski. Iz tega je razvidno, da
je bilo našim ljudem resnično do pomorskega poklica, saj so se obvezali
služiti po 16, kasneje 12 in proti koncu 19. stoletja po 8 let, v mnogih pri-
merih pa so služili tudi dvojno ali celo trojno in večjo dobo. Poleg tega je
ter, Assent-protokoll itd.]
8 ÖStA, KA, Marine-Archiv, Verzeichnisse über die abgefürten Personaldokumen-
te Jugoslavischer Staatburger: 1. Offiziere, 2. Unteroffiziere und Matrose [V Jugo-
slavijo je bilo vrnjenih leta 1924 okoli 30.000 personalnih map častnikov in pod-
častnikov ter moštva, ki pa so se izgubile med drugo svetovno vojno.]
62
