Page 422 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 422
a Cerar
spontana igra, po drugi strani se bistveno spreminjajo okoliščine in druž-
beni okviri, v katerih odraščajo današnji otroci. Spreminjajo se življenjski slogi
malčkov, ki danes ne temeljijo več na pretežno zdravem, gibalnem vedenju
niti na uravnoteženem vkljčevanju raznolikih aktivnosti, temveč na vedno
bolj sedentarnem življenjskem slogu. Gray (2011, 7) še opozarja, da sta »zaradi
želje odraslih po vedno večjem nadzoru nad otroki in njihovim življenjem iz-
redno zmanjašana tudi prosto gibanje in spontana igra otrok«. Upoštevanje
navedenih dejstev nas tako pripelje do sklepa, da je, kot posledico novih spo-
znanj stroke ter spremenjenih življenjskih slogov otrok, potrebno prilagoditi
tudi izvedbeni kurikulum vrtcev v prvem starostnem obdobju. Prilagoditve
so smiselne predvsem v smeri prilagajanja načina izvedbe vseh glavnih de-
javnosti v Kurikulumu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999). Name-
sto npr. vodenih dejavnosti, ki predpostavljajo sedeče zaposlitve malčkov
ter frontalno podajanje vsebin, lahko enako vsebino predstavimo preko gi-
balno zasnovanih aktivnosti v senzorno stimulativnem in obogatenem oko-
lju, ki omogoča učenje otrok preko lastne aktivnosti in spontanega razisko-
vanja pripravljenega okolja. Spontana igra in gibanje sta, zaradi poudarjanja
miselnih dejavnosti in pospeševanja kognitivnega razvoja, v veliki meri iz-
gubila svojo pedagoško vrednost, vendar danes spoznavamo, da je takšno
razumevanje razvoja napačno, saj razvoj kognitivnih sposobnosti poteka pr-
venstveno preko gibalne aktivnosti otroka in spontane igre v obogatenem
in senzorno stimulativnem okolju. Na podlagi ugotovitev raziskave lahko za-
ključimo, da so vrtci v povprečju manj uspešni pri zagotavljanju pogojev
za vsestranski razvoj potencialov najmlajših otrok z vidika količinsko zado-
stnega vključevanja gibalnih dejavnosti in spontane igre v izvedbeni kuri-
kulum. V primerjavi s priporočili nekaterih nacionalnih združenj v tujini naši
vrtci ne dosegajo priporočenega minimalnega časa, ki bi ga morali zagota-
vljati otrokom na področju prostih gibalnih dejavnosti. Prav tako po količini
krepko presegajo priporočen čas vodene dejavnosti ter statične dejavnosti v
vrtcu. Pri statičnih dejavnostih je presežen tudi čas trajanja posamezne sta-
tične dejavnosti naenkrat.
Menimo, da spoznanja, izpostavljena v teoretičnem in empiričnem delu ra-
ziskave, nakazujejo potrebo po določenih prilagoditvah izvedbenih kuriku-
lumov vrtcev ter večjem poenotenju slednjih, saj je iz raziskave razvidno, da
se izvedbeni kurikulumi med posameznimi vrtci precej razlikujejo. Menimo,
da bi bilo v nadaljevanju smiselno raziskati razloge v ozadju tovrstnih razlik
in preveriti, ali gre morda za pomanjkanje znanja in posledično subjektivnih
teorij vzgojiteljic o tem, kaj je »dobro za otroke« (Marjanovič Umek 2008; Ba-
tistič Zorec 2013).
422
spontana igra, po drugi strani se bistveno spreminjajo okoliščine in druž-
beni okviri, v katerih odraščajo današnji otroci. Spreminjajo se življenjski slogi
malčkov, ki danes ne temeljijo več na pretežno zdravem, gibalnem vedenju
niti na uravnoteženem vkljčevanju raznolikih aktivnosti, temveč na vedno
bolj sedentarnem življenjskem slogu. Gray (2011, 7) še opozarja, da sta »zaradi
želje odraslih po vedno večjem nadzoru nad otroki in njihovim življenjem iz-
redno zmanjašana tudi prosto gibanje in spontana igra otrok«. Upoštevanje
navedenih dejstev nas tako pripelje do sklepa, da je, kot posledico novih spo-
znanj stroke ter spremenjenih življenjskih slogov otrok, potrebno prilagoditi
tudi izvedbeni kurikulum vrtcev v prvem starostnem obdobju. Prilagoditve
so smiselne predvsem v smeri prilagajanja načina izvedbe vseh glavnih de-
javnosti v Kurikulumu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999). Name-
sto npr. vodenih dejavnosti, ki predpostavljajo sedeče zaposlitve malčkov
ter frontalno podajanje vsebin, lahko enako vsebino predstavimo preko gi-
balno zasnovanih aktivnosti v senzorno stimulativnem in obogatenem oko-
lju, ki omogoča učenje otrok preko lastne aktivnosti in spontanega razisko-
vanja pripravljenega okolja. Spontana igra in gibanje sta, zaradi poudarjanja
miselnih dejavnosti in pospeševanja kognitivnega razvoja, v veliki meri iz-
gubila svojo pedagoško vrednost, vendar danes spoznavamo, da je takšno
razumevanje razvoja napačno, saj razvoj kognitivnih sposobnosti poteka pr-
venstveno preko gibalne aktivnosti otroka in spontane igre v obogatenem
in senzorno stimulativnem okolju. Na podlagi ugotovitev raziskave lahko za-
ključimo, da so vrtci v povprečju manj uspešni pri zagotavljanju pogojev
za vsestranski razvoj potencialov najmlajših otrok z vidika količinsko zado-
stnega vključevanja gibalnih dejavnosti in spontane igre v izvedbeni kuri-
kulum. V primerjavi s priporočili nekaterih nacionalnih združenj v tujini naši
vrtci ne dosegajo priporočenega minimalnega časa, ki bi ga morali zagota-
vljati otrokom na področju prostih gibalnih dejavnosti. Prav tako po količini
krepko presegajo priporočen čas vodene dejavnosti ter statične dejavnosti v
vrtcu. Pri statičnih dejavnostih je presežen tudi čas trajanja posamezne sta-
tične dejavnosti naenkrat.
Menimo, da spoznanja, izpostavljena v teoretičnem in empiričnem delu ra-
ziskave, nakazujejo potrebo po določenih prilagoditvah izvedbenih kuriku-
lumov vrtcev ter večjem poenotenju slednjih, saj je iz raziskave razvidno, da
se izvedbeni kurikulumi med posameznimi vrtci precej razlikujejo. Menimo,
da bi bilo v nadaljevanju smiselno raziskati razloge v ozadju tovrstnih razlik
in preveriti, ali gre morda za pomanjkanje znanja in posledično subjektivnih
teorij vzgojiteljic o tem, kaj je »dobro za otroke« (Marjanovič Umek 2008; Ba-
tistič Zorec 2013).
422
