Page 255 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 255
Matrika inovativnega zgodnjega gibalnega poučevanja
dogaja tudi nezavedno, ves čas človekovega življenja. Ko govorimo o tem,
kaj je spontano in kaj človek za svoj obstoj potrebuje, je nujno omeniti, da
je za ustrezen razvoj potrebno poskrbeti že v začetku človekovega življenja.
Splošno znano je, da je že v prvih letih življenja pomembno, da se izpolnju-
jejo otrokove potrebe, kamor spada tudi potreba po gibanju in igri. Že kmalu
po rojstvu lahko gibanje vključimo v dojenčkov vsakdan. Vsakodnevno pre-
mikanje rok, nog, s tem, da mu dopustimo, da sega po nekem predmetu, že
šteje kot gibalna aktivnost. Ko otrok malo zraste, je pomembno, da mu omo-
gočimo, da se čim več plazi, hodi, skače, valja itd.; tako namreč spodbudimo
njegovo motivacijo po dodatnem gibanju. Ob vstopu otroka v vrtec mu je
potrebno omogočiti vsaj 60 minut vsakodnevne gibalne aktivnosti, da spod-
budimo njegov gibalni in celostni razvoj, pravi Krakow (2011).
Znano je, da je zgodnje otroštvo ključno v razvoju otroka. V tem času se
namreč oblikujejo temeljne prehranjevalne in gibalne navade otrok (Trost
idr. 2003). Otroci naj bi v vrtcih s pomočjo vključevanja v dejavnosti, ki so po-
vezane z zdravim načinom življenja, odkrivali pozitivne in zabavne stvari v
gibalnih aktivnostih. Sami naj bi eksperimentirali in zanimanje za gibalno ak-
tivnost prenesli v družine (Hummel 2007). Če otroku omogočimo, da se giba,
s tem pripomoremo k njegovemu doživljanju sveta v polni meri. Z gibanjem
otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša svoje sposobnosti, doživlja po-
zitivna čustva ob tem, ko sprejema določene izzive in razvija svoje spretnosti,
gradi samozaupanje, pridobiva občutek varnosti, ugodja, raziskuje, spoznava
ter dojema svet okoli sebe (Zajec idr. 2010).
Razumevanje in uveljavljanje novega življenjskega sloga, temelječega na
trajnostnem modelu gibanja, ki stremi k umeščanju gibanja v vsakodnevne
naloge in k njegovemu čim daljšemu zadrževanju v dnevnem ciklu, je naloga
slehernega vzgojitelja, učitelja, trenerja in drugih s poučevanjem povezanih
profesionalcev. Razumevanje pomena in pozitivne vloge gibanja je zato za
vzgojitelje izjemnega antropološkega ter aplikativnega pomena. Posledica
številnih strukturnih sprememb sodobne družbe je tudi ta, da se doseda-
nja paradigma gibalnega poučevanja, ki je temeljila na uresničevanju želja in
utemeljenih pričakovanj učencev v zvezi z učenjem številnih gibalnih dejav-
nosti ter športov, izteka. Nova šele nastaja in se spopada s sedentarizmom,
konkurenčnostjo informacijske in zabavne industrije ter cenovno nedosto-
pnostjo.
Inovativni pristopi pri učenju in poučevanju
Za vsak napredek, torej tudi na področju gibalnega razvoja, so pomembne
inovacije (Likar 2013). Jorgenson (2006) je mnenja, da so inovacije v izobraže-
vanju ključnega pomena za dvig kakovosti in navaja tri razloge:
255
dogaja tudi nezavedno, ves čas človekovega življenja. Ko govorimo o tem,
kaj je spontano in kaj človek za svoj obstoj potrebuje, je nujno omeniti, da
je za ustrezen razvoj potrebno poskrbeti že v začetku človekovega življenja.
Splošno znano je, da je že v prvih letih življenja pomembno, da se izpolnju-
jejo otrokove potrebe, kamor spada tudi potreba po gibanju in igri. Že kmalu
po rojstvu lahko gibanje vključimo v dojenčkov vsakdan. Vsakodnevno pre-
mikanje rok, nog, s tem, da mu dopustimo, da sega po nekem predmetu, že
šteje kot gibalna aktivnost. Ko otrok malo zraste, je pomembno, da mu omo-
gočimo, da se čim več plazi, hodi, skače, valja itd.; tako namreč spodbudimo
njegovo motivacijo po dodatnem gibanju. Ob vstopu otroka v vrtec mu je
potrebno omogočiti vsaj 60 minut vsakodnevne gibalne aktivnosti, da spod-
budimo njegov gibalni in celostni razvoj, pravi Krakow (2011).
Znano je, da je zgodnje otroštvo ključno v razvoju otroka. V tem času se
namreč oblikujejo temeljne prehranjevalne in gibalne navade otrok (Trost
idr. 2003). Otroci naj bi v vrtcih s pomočjo vključevanja v dejavnosti, ki so po-
vezane z zdravim načinom življenja, odkrivali pozitivne in zabavne stvari v
gibalnih aktivnostih. Sami naj bi eksperimentirali in zanimanje za gibalno ak-
tivnost prenesli v družine (Hummel 2007). Če otroku omogočimo, da se giba,
s tem pripomoremo k njegovemu doživljanju sveta v polni meri. Z gibanjem
otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša svoje sposobnosti, doživlja po-
zitivna čustva ob tem, ko sprejema določene izzive in razvija svoje spretnosti,
gradi samozaupanje, pridobiva občutek varnosti, ugodja, raziskuje, spoznava
ter dojema svet okoli sebe (Zajec idr. 2010).
Razumevanje in uveljavljanje novega življenjskega sloga, temelječega na
trajnostnem modelu gibanja, ki stremi k umeščanju gibanja v vsakodnevne
naloge in k njegovemu čim daljšemu zadrževanju v dnevnem ciklu, je naloga
slehernega vzgojitelja, učitelja, trenerja in drugih s poučevanjem povezanih
profesionalcev. Razumevanje pomena in pozitivne vloge gibanja je zato za
vzgojitelje izjemnega antropološkega ter aplikativnega pomena. Posledica
številnih strukturnih sprememb sodobne družbe je tudi ta, da se doseda-
nja paradigma gibalnega poučevanja, ki je temeljila na uresničevanju želja in
utemeljenih pričakovanj učencev v zvezi z učenjem številnih gibalnih dejav-
nosti ter športov, izteka. Nova šele nastaja in se spopada s sedentarizmom,
konkurenčnostjo informacijske in zabavne industrije ter cenovno nedosto-
pnostjo.
Inovativni pristopi pri učenju in poučevanju
Za vsak napredek, torej tudi na področju gibalnega razvoja, so pomembne
inovacije (Likar 2013). Jorgenson (2006) je mnenja, da so inovacije v izobraže-
vanju ključnega pomena za dvig kakovosti in navaja tri razloge:
255
