Page 103 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 103
faza poučevanja in utrjevanje znanja o gibanju
– sposobnosti realizacije celostnih programov gibanja;
– sposobnosti porabe gibalnih informacij;
– sposobnosti gibalnega reševanja prostorskih problemov;
– sposobnosti gibalne realizacije ritmičnih struktur;
– sposobnosti pravočasne izvedbe gibanja (»timinga«);
– sposobnosti koordinacije spodnjih okončin – topološka pojavna oblika.
Po Pistotniku (2011) je zmožnost realizacije celostnih programov gibanja
sposobnost, ki omogoča, da se neka gibalna naloga zazna kot celota in se kot
celota tudi izvede. Gre za gibalne strukture, ki so biomehansko natančno do-
ločene in je z njihovo pravilno izvedbo pogojeno doseganje optimalnih rezul-
tatov. Vadeči jih morajo natančno izvesti in so usvojene osnova za poučevanja
novih, praviloma zapletenejših gibalnih nalog.
Sposobnost porabe gibalnih informacij je opredeljena s količino in kako-
vostjo gibalnih informacij, ki so avtomatizirane in shranjene v centru za gibal-
ni spomin (več gibalnih informacij kot bo človek usvojil v rani mladosti, širšo
gibalno bazo bo imel). S prenosom že avtomatiziranih gibalnih informacij v
postopek poučevanja novih gibanj se ta postopek olajša in pospeši. Gibalne
asociacije, ki se samodejno pojavljajo, so del novega gibanja, podobnega že
znanim in usvojenim gibanjem.
Sposobnost gibalnega reševanja prostorskih problemov je sposobnost
učinkovitega obvoda motečih dejavnikov – ovir v nekem osnovnem gibanju,
s hitrim oblikovanjem korektivnih programov gibanja. Sposobnost se izrazi
pri reševanju gibalnih problemov, ki se pojavijo ob realizaciji že naučenega
osnovnega gibanja, povezanega s premikanjem v prostoru (Pistotnik, 2011).
Primer: tek v naravi
Osnovno gibanje je tek v gozdu (za to obstaja osnovni gibalni program, ki
je avtomatiziran). Na poti se pojavi jarek (fizična ovira), ki ga z običajnim pro-
gramom teka ne bo mogoče preiti. Na osnovi vidnih informacij iz okolja se ob-
likuje ustrezen korektivni program gibanja (prek ali mimo ovire ipd.), s katerim
se skuša premagati oviro. Ko je ta premagana, se korektivni program zaključi in
se gibanje nadaljuje z osnovnim gibalnim programom do nove spremembe.
Ker ostanejo pridobljeni gibalni programi trajno zapisani v gibalnem spo-
minu, je pomembno, da ima otrok dostop do okolja, v katerem bo pridobil čim
več gibalnih informacij in možnosti kakovostnega reševanja gibalnih proble-
mov, s katerimi bo lahko učinkovito razvijal svoje prirojene gibalne sposob-
nosti ter na drugi strani oblikoval nove gibalne programe in vzorce gibalnega
vedenja. Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi spoznanja o vplivanju in delo-
103
– sposobnosti realizacije celostnih programov gibanja;
– sposobnosti porabe gibalnih informacij;
– sposobnosti gibalnega reševanja prostorskih problemov;
– sposobnosti gibalne realizacije ritmičnih struktur;
– sposobnosti pravočasne izvedbe gibanja (»timinga«);
– sposobnosti koordinacije spodnjih okončin – topološka pojavna oblika.
Po Pistotniku (2011) je zmožnost realizacije celostnih programov gibanja
sposobnost, ki omogoča, da se neka gibalna naloga zazna kot celota in se kot
celota tudi izvede. Gre za gibalne strukture, ki so biomehansko natančno do-
ločene in je z njihovo pravilno izvedbo pogojeno doseganje optimalnih rezul-
tatov. Vadeči jih morajo natančno izvesti in so usvojene osnova za poučevanja
novih, praviloma zapletenejših gibalnih nalog.
Sposobnost porabe gibalnih informacij je opredeljena s količino in kako-
vostjo gibalnih informacij, ki so avtomatizirane in shranjene v centru za gibal-
ni spomin (več gibalnih informacij kot bo človek usvojil v rani mladosti, širšo
gibalno bazo bo imel). S prenosom že avtomatiziranih gibalnih informacij v
postopek poučevanja novih gibanj se ta postopek olajša in pospeši. Gibalne
asociacije, ki se samodejno pojavljajo, so del novega gibanja, podobnega že
znanim in usvojenim gibanjem.
Sposobnost gibalnega reševanja prostorskih problemov je sposobnost
učinkovitega obvoda motečih dejavnikov – ovir v nekem osnovnem gibanju,
s hitrim oblikovanjem korektivnih programov gibanja. Sposobnost se izrazi
pri reševanju gibalnih problemov, ki se pojavijo ob realizaciji že naučenega
osnovnega gibanja, povezanega s premikanjem v prostoru (Pistotnik, 2011).
Primer: tek v naravi
Osnovno gibanje je tek v gozdu (za to obstaja osnovni gibalni program, ki
je avtomatiziran). Na poti se pojavi jarek (fizična ovira), ki ga z običajnim pro-
gramom teka ne bo mogoče preiti. Na osnovi vidnih informacij iz okolja se ob-
likuje ustrezen korektivni program gibanja (prek ali mimo ovire ipd.), s katerim
se skuša premagati oviro. Ko je ta premagana, se korektivni program zaključi in
se gibanje nadaljuje z osnovnim gibalnim programom do nove spremembe.
Ker ostanejo pridobljeni gibalni programi trajno zapisani v gibalnem spo-
minu, je pomembno, da ima otrok dostop do okolja, v katerem bo pridobil čim
več gibalnih informacij in možnosti kakovostnega reševanja gibalnih proble-
mov, s katerimi bo lahko učinkovito razvijal svoje prirojene gibalne sposob-
nosti ter na drugi strani oblikoval nove gibalne programe in vzorce gibalnega
vedenja. Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi spoznanja o vplivanju in delo-
103
