Page 89 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
PLOŠNO O GIBALNEM UČENJU
IN POUČEVANJU
Gibalno učenje obsega pojmovanje psihomotoričnega poučevanja (gibalne-
ga) kot procesa oblikovanje sheme, s katero so urejeni odnosi med informaci-
jami, ki omogočajo in nadzirajo gibanje. Razumevanje teorije gibalnega učenja
pojasnjuje pojem motoričnega (gibalnega) programa, ki predstavlja general-
iziran program, uskladiščen v spominu, ki se po potrebi dopolnjuje in prilagaja
novim gibalnim problemom. Tako je potreben za npr. metanje samo en gibal-
ni program, ki ga lahko z določanjem pomembnih parametrov prilagodimo
vsem možnim variacijam: met z levo ali desno roko, višje, močneje, hitreje,
z rotacijo žoge … (Tancig, 1996). Gibalno učenje je psihomotorični učni pro-
ces, s katerim se hoteno in trajno spremeni zmogljivost gibalnih spretnosti kot
rezultat usmerjanja, vadbe oz. izkušenj (Edwards, 2010). Trajne spremembe v
gibalnem izražanju ali vedênju prispevata tako duševni (psiho) kot tudi gibalni
(motorični) sistem človeka. V praksi sicer tovrstno poimenovanje opuščamo in
ga nadomeščamo s pojmom gibalno učenje. Učni izid tovrstnega poučevan-
ja je novo znanje in védenje o različnih gibalnih strukturah. Navzven je znan-
je prepoznano tako, da gibanje postaja dovršeno, usklajeno, tekoče, mehko
in učinkovitejše. Vzrok je v ustvarjanju novih sinaptičnih povezav. Pridoblje-
na gibalna izkušnja se realizira kot ojačitev mednevronskih povezav (Gopnik
idr., 2001). Pri gibalnem razvoju otroka ločimo med preprostim ponavljanjem
gibanja in gibalnim učenjem: vsaka ponovitev gibanja še ni gibalno učenje,
je pa učenje odvisno od ustreznega ponavljanja gibanja. Pri mlajših otrocih,
do 6. ali 7. leta starosti, razvoj nenehno deluje v smeri izboljšanja percepcije
(senzornega ali čutno-zaznavnega podsistema človeka) in motorike (lokomo-
89
IN POUČEVANJU
Gibalno učenje obsega pojmovanje psihomotoričnega poučevanja (gibalne-
ga) kot procesa oblikovanje sheme, s katero so urejeni odnosi med informaci-
jami, ki omogočajo in nadzirajo gibanje. Razumevanje teorije gibalnega učenja
pojasnjuje pojem motoričnega (gibalnega) programa, ki predstavlja general-
iziran program, uskladiščen v spominu, ki se po potrebi dopolnjuje in prilagaja
novim gibalnim problemom. Tako je potreben za npr. metanje samo en gibal-
ni program, ki ga lahko z določanjem pomembnih parametrov prilagodimo
vsem možnim variacijam: met z levo ali desno roko, višje, močneje, hitreje,
z rotacijo žoge … (Tancig, 1996). Gibalno učenje je psihomotorični učni pro-
ces, s katerim se hoteno in trajno spremeni zmogljivost gibalnih spretnosti kot
rezultat usmerjanja, vadbe oz. izkušenj (Edwards, 2010). Trajne spremembe v
gibalnem izražanju ali vedênju prispevata tako duševni (psiho) kot tudi gibalni
(motorični) sistem človeka. V praksi sicer tovrstno poimenovanje opuščamo in
ga nadomeščamo s pojmom gibalno učenje. Učni izid tovrstnega poučevan-
ja je novo znanje in védenje o različnih gibalnih strukturah. Navzven je znan-
je prepoznano tako, da gibanje postaja dovršeno, usklajeno, tekoče, mehko
in učinkovitejše. Vzrok je v ustvarjanju novih sinaptičnih povezav. Pridoblje-
na gibalna izkušnja se realizira kot ojačitev mednevronskih povezav (Gopnik
idr., 2001). Pri gibalnem razvoju otroka ločimo med preprostim ponavljanjem
gibanja in gibalnim učenjem: vsaka ponovitev gibanja še ni gibalno učenje,
je pa učenje odvisno od ustreznega ponavljanja gibanja. Pri mlajših otrocih,
do 6. ali 7. leta starosti, razvoj nenehno deluje v smeri izboljšanja percepcije
(senzornega ali čutno-zaznavnega podsistema človeka) in motorike (lokomo-
89
