Page 90 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 90
dnje gibalno učenje in poučevanje
tornega aparata človeka) na osnovi rasti, zorenja in izkušenj, zato spodbujanje
tovrstnih aktivnosti, ko govorimo o strokovnem delu vzgojitelja, imenujemo
zgodnje gibalno poučevanje, ko pa govorimo o otroku, ta postopek poimenu-
jemo zgodnje gibalno učenje. Pri tem lahko percepcijo razumemo kot pre-
poznavanje in razvrščanje zaznanih čutnih podatkov iz okolja, motoriko pa
kot nadzorovano in ciljno usmerjeno dejavnost skeletnih mišic. Izboljšanje v
delovanju ene in druge lahko vizualno prepoznamo. Percepcija in motorika
sta integralno povezani, zato govorimo o senzomotoriki (Marinšek in Rajtma-
jer, 2017). Podobno tudi Piaget o pomenu senzomotoričnega obdobja razvo-
ja otroka govori kot o bogatejšem simboličnem delovanju človeka. V začet-
ku učenja so lahko uspešnejši otroci z bogatejšo sposobnostjo diferenciacije
zaznav. Na praktični ravni se to kaže predvsem v boljšem vizualnem, taktilnem
in kinestetičnem zaznavanju. V naslednjih fazah učenja pa so uspešnejši otro-
ci, ki imajo obsežnejši repertoar gibalnih znanj (angl. motor knowledge) in raz-
vitejše motorične sposobnosti (angl. motor abilities). V končni fazi lahko obo-
ji dosežejo enako kvaliteto in kvantiteto znanj oz. gibalnih izkušenj (Marinšek
in Rajtmajer, 2017). Otrok ima osnovno integralno delovanje zaznav in giban-
ja prirojeno, čeprav le v latentni obliki. Da bo dosegel stopnjo razvitosti senzo-
motoričnega sistema, bo potreboval nekajletno pomoč odraslih. Se pa otrok
že kot dojenček spontano giblje v ritmu glasbe in plesa. To zmore, še predno
zna govoriti in hoditi. S takšnim gibanjem se je sposoben neverbalno izražati,
pri čemer ritem igra vodilno vlogo (Marinšek in Rajtmajer, 2017).
Z vidika gibalnega učenja je pomembno, ali gre za učenje enostavnih ali
sestavljenih gibalnih spretnosti. Tovrstno uspešno učenje zahteva hkratno
uporabo večjega števila senzornih kanalov, preko katerih otrok percipira se-
be in druge v prostoru in času. Najpomembnejši so vizualni, taktilni in kines-
tetični kanali (Rajtmajer, 1991). Hitrost učenja in kasnejše izvajanje gibanja je v
tesni zvezi s stopnjo razvitosti teh kanalov, ki imajo različen pomen glede na
fazo učenja gibanja: v začetni fazi učenja je najpomembnejši vizualni, posto-
poma pa njegovo vlogo ali del nje prevzame taktilni in kinestetični (Marinšek
in Rajtmajer, 2017).
Kinestezija oz. kinestetično zaznavanje je pravzaprav povratna informacija
o izvedenem gibu, brez katere ne bi bilo mogoče oblikovati zahtevnih sesta-
vljenih gibov, kot so preigravanje z žogo, smučanje, prvine gimnastike ipd. Za
kinestezijo različni avtorji uporabljajo različna imena – mišični razum, občutek
za pozicijo, kinestetični vtisi –, vsem pa je skupno, da gre za določen občutek
za gib (čutni vtis ali aesthesis nasproti miselni vtis ali noesis). Pri ustvarjanju ob-
čutka za gib sodelujejo elementi čutnih kanalov.
90
tornega aparata človeka) na osnovi rasti, zorenja in izkušenj, zato spodbujanje
tovrstnih aktivnosti, ko govorimo o strokovnem delu vzgojitelja, imenujemo
zgodnje gibalno poučevanje, ko pa govorimo o otroku, ta postopek poimenu-
jemo zgodnje gibalno učenje. Pri tem lahko percepcijo razumemo kot pre-
poznavanje in razvrščanje zaznanih čutnih podatkov iz okolja, motoriko pa
kot nadzorovano in ciljno usmerjeno dejavnost skeletnih mišic. Izboljšanje v
delovanju ene in druge lahko vizualno prepoznamo. Percepcija in motorika
sta integralno povezani, zato govorimo o senzomotoriki (Marinšek in Rajtma-
jer, 2017). Podobno tudi Piaget o pomenu senzomotoričnega obdobja razvo-
ja otroka govori kot o bogatejšem simboličnem delovanju človeka. V začet-
ku učenja so lahko uspešnejši otroci z bogatejšo sposobnostjo diferenciacije
zaznav. Na praktični ravni se to kaže predvsem v boljšem vizualnem, taktilnem
in kinestetičnem zaznavanju. V naslednjih fazah učenja pa so uspešnejši otro-
ci, ki imajo obsežnejši repertoar gibalnih znanj (angl. motor knowledge) in raz-
vitejše motorične sposobnosti (angl. motor abilities). V končni fazi lahko obo-
ji dosežejo enako kvaliteto in kvantiteto znanj oz. gibalnih izkušenj (Marinšek
in Rajtmajer, 2017). Otrok ima osnovno integralno delovanje zaznav in giban-
ja prirojeno, čeprav le v latentni obliki. Da bo dosegel stopnjo razvitosti senzo-
motoričnega sistema, bo potreboval nekajletno pomoč odraslih. Se pa otrok
že kot dojenček spontano giblje v ritmu glasbe in plesa. To zmore, še predno
zna govoriti in hoditi. S takšnim gibanjem se je sposoben neverbalno izražati,
pri čemer ritem igra vodilno vlogo (Marinšek in Rajtmajer, 2017).
Z vidika gibalnega učenja je pomembno, ali gre za učenje enostavnih ali
sestavljenih gibalnih spretnosti. Tovrstno uspešno učenje zahteva hkratno
uporabo večjega števila senzornih kanalov, preko katerih otrok percipira se-
be in druge v prostoru in času. Najpomembnejši so vizualni, taktilni in kines-
tetični kanali (Rajtmajer, 1991). Hitrost učenja in kasnejše izvajanje gibanja je v
tesni zvezi s stopnjo razvitosti teh kanalov, ki imajo različen pomen glede na
fazo učenja gibanja: v začetni fazi učenja je najpomembnejši vizualni, posto-
poma pa njegovo vlogo ali del nje prevzame taktilni in kinestetični (Marinšek
in Rajtmajer, 2017).
Kinestezija oz. kinestetično zaznavanje je pravzaprav povratna informacija
o izvedenem gibu, brez katere ne bi bilo mogoče oblikovati zahtevnih sesta-
vljenih gibov, kot so preigravanje z žogo, smučanje, prvine gimnastike ipd. Za
kinestezijo različni avtorji uporabljajo različna imena – mišični razum, občutek
za pozicijo, kinestetični vtisi –, vsem pa je skupno, da gre za določen občutek
za gib (čutni vtis ali aesthesis nasproti miselni vtis ali noesis). Pri ustvarjanju ob-
čutka za gib sodelujejo elementi čutnih kanalov.
90
