Page 92 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
dnje gibalno učenje in poučevanje
Primer:
– Vizualna kontrola gibanja: hoja naprej po klinih na tleh ležeče lestve s po-
gledom na stopala.
– Taktilna kontrola gibanja: enaka hoja brez pogleda; otrok s stopali tipa po
klinih.
– Kinestetična kontrola: otrok hodi enako naprej, vendar brez pogleda na
stopalo in brez tipanja s stopali po klinih lestve. Sedaj še hodi s pravilnim
dvigom noge, nagibom naprej, z ustrezno dolžino koraka in s postopnim
prenosom teže.
– Utrjevanje kinestetične občutljivosti (preciznega prepoznavanja povrat-
nih notranjih informacij) preko modificiranih osnovnih izvedb: hoja po
klinih bočno, levo in desno, hoja po klinih nazaj z ali brez prvih treh vaj, hi-
tra hoja naprej, nazaj in tek po klinih lestve (Rajtmajer, 1991).
Z obrazložitvijo koordinacije kot krovne gibalne sposobnosti, ki pravza-
prav upravlja z ostalimi gibalnimi sposobnostmi, lahko nazorno predstavimo
zapletenost spoznavnega procesa, odgovornega za gibanje. Genetično osno-
vo koordinacije predstavljajo funkcionalne značilnosti osrednjega živčnega
sistema in senzorike (sprejemnikov informacij). Koordinacija je bolj kot kate-
rakoli druga gibalna sposobnost odvisna od učinkovitega delovanja central-
nega živčnega sistema (CŽS). V CŽS se namreč oblikujejo gibalni programi, s
katerimi so opredeljene ravnine in amplitude gibov, hitrost in jakost njihove
izvedbe ter položaji telesa v odvisnosti od zunanjih dejavnikov. Poznamo tri
temeljne dejavnike za razvoj koordinacije, in sicer:
– sistem za sprejem in analizo informacij,
– center za gibalni spomin ter
– kortikalni in subkortikalni centri za oblikovanje gibanja.
Sistem za sprejem in analizo informacij: predstavlja vsa čutila, živčne po-
ti od njih do CŽS in center za analizo informacij v njem. Ta sistem je prvi nivo,
ki presoja o kvaliteti informacij iz okolja in iz lastnega telesa, tako da se lahko
neko gibanje na osnovi njegove presoje programira čim skladneje in se zato
tudi čim popolneje izvede. Centri za oblikovanje gibanja: informacije iz nave-
denih receptorjev potujejo po sprejemnih živčnih poteh v CŽS, kjer se združe-
no analizirajo v centru za analizo informacij (aferentna sinteza in analiza infor-
macij). Rezultat takšne aferentne sinteze je pridobitev predstave o potrebnem
gibanju ali o položaju delov lastnega telesa. Tako obdelane informacije nato
potujejo v gibalne centre, kjer se ustvarjajo gibalni programi – gibalni odgo-
92
Primer:
– Vizualna kontrola gibanja: hoja naprej po klinih na tleh ležeče lestve s po-
gledom na stopala.
– Taktilna kontrola gibanja: enaka hoja brez pogleda; otrok s stopali tipa po
klinih.
– Kinestetična kontrola: otrok hodi enako naprej, vendar brez pogleda na
stopalo in brez tipanja s stopali po klinih lestve. Sedaj še hodi s pravilnim
dvigom noge, nagibom naprej, z ustrezno dolžino koraka in s postopnim
prenosom teže.
– Utrjevanje kinestetične občutljivosti (preciznega prepoznavanja povrat-
nih notranjih informacij) preko modificiranih osnovnih izvedb: hoja po
klinih bočno, levo in desno, hoja po klinih nazaj z ali brez prvih treh vaj, hi-
tra hoja naprej, nazaj in tek po klinih lestve (Rajtmajer, 1991).
Z obrazložitvijo koordinacije kot krovne gibalne sposobnosti, ki pravza-
prav upravlja z ostalimi gibalnimi sposobnostmi, lahko nazorno predstavimo
zapletenost spoznavnega procesa, odgovornega za gibanje. Genetično osno-
vo koordinacije predstavljajo funkcionalne značilnosti osrednjega živčnega
sistema in senzorike (sprejemnikov informacij). Koordinacija je bolj kot kate-
rakoli druga gibalna sposobnost odvisna od učinkovitega delovanja central-
nega živčnega sistema (CŽS). V CŽS se namreč oblikujejo gibalni programi, s
katerimi so opredeljene ravnine in amplitude gibov, hitrost in jakost njihove
izvedbe ter položaji telesa v odvisnosti od zunanjih dejavnikov. Poznamo tri
temeljne dejavnike za razvoj koordinacije, in sicer:
– sistem za sprejem in analizo informacij,
– center za gibalni spomin ter
– kortikalni in subkortikalni centri za oblikovanje gibanja.
Sistem za sprejem in analizo informacij: predstavlja vsa čutila, živčne po-
ti od njih do CŽS in center za analizo informacij v njem. Ta sistem je prvi nivo,
ki presoja o kvaliteti informacij iz okolja in iz lastnega telesa, tako da se lahko
neko gibanje na osnovi njegove presoje programira čim skladneje in se zato
tudi čim popolneje izvede. Centri za oblikovanje gibanja: informacije iz nave-
denih receptorjev potujejo po sprejemnih živčnih poteh v CŽS, kjer se združe-
no analizirajo v centru za analizo informacij (aferentna sinteza in analiza infor-
macij). Rezultat takšne aferentne sinteze je pridobitev predstave o potrebnem
gibanju ali o položaju delov lastnega telesa. Tako obdelane informacije nato
potujejo v gibalne centre, kjer se ustvarjajo gibalni programi – gibalni odgo-
92
