Page 91 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
splošno o gibalnem učenju in poučevanju
Kot vsako učenje tudi motorični učni proces poteka preko treh spoznav-
nih funkcij oz. mehanizmov: (1) opazovanja, (2) mišljenja in (3) prakse oz. vad-
be. Učenje gibanja je torej psihični proces, ki poleg gibalne vključuje še inte-
lektualno in emocionalno dejavnost (Marinšek in Rajtmajer, 2017). Prepletajo
se naslednje aktivnosti:
– opazovanje gibanja izzove razmišljanje in načrtovanje ponovitve gibanja,
– razmišljanje izzove načrtovanje in vadbo s ponavljanjem,
– vadba, torej ponavljanje gibanja (praksa), pa izzove potrebo po ponov-
nem opazovanju (Marinšek in Rajtmajer, 2017).
Vse tri funkcije so potrebne za nova spoznanja, so torej vir učenja in vsa-
ka od njih požene otroka v akcijo, le da ima zdaj en, zdaj drug, poseben ali bolj
poudarjen pomen. Pri mlajših otrocih že samo opazovanje demonstriranega
gibanja povzroči takojšnjo reakcijo razmišljanja in s tem željo po posnemanju,
to pa je vadba, zato pri otrocih prevladuje opazovanje in posledično ponavlja-
nje zaradi posnemanja.
V začetni fazi gibalnega razvoja predstavlja gibalno učenje prepoznava-
nje zaznav čutil. Od hitrosti razvoja različnih čutil je odvisna hitrost pridobi-
vanja gibalnih izkušenj, razvoj ključnih gibalnih sposobnosti, predvsem po-
javnih oblik koordinacije, dinamičnega ravnotežja in splošne moči. Seveda ne
smemo prezreti proprioreceptivnih zaznav in domišljije otrok, ki služi kot po-
moč pri poosebljanju (personifikaciji) celostnih gibanj: skačem kot zajec …
Zato je pomembno videti vidno in ne le poslušati govorjeno, ključno za hitrost
učenja gibanja: enkrat pokazati (demonstrirati) je kot stokrat povedati (Marin-
šek in Rajtmajer, 2017).
Filogenetske gibalne oblike so tiste, ki so omogočile človeški vrsti, da je
razvila pokončno držo (npr. plazenje, hoja tek, skoki, plezanja ipd.), in so pre-
cej odvisne od okolja, v katerem otrok preživlja prva leta.
Za gibalne stereotipe velja, da se miselni mehanizmi, ki vodijo njihov pro-
ces učenja od grobe do fine izvedbe, selijo iz zavestnih možganskih središč v
čelnem režnju v nižje predele, ki krmilijo ta sestavljena gibanja. Da je regulaci-
ja teh gibanj zares avtomatska, raziskovalci prepoznajo po zmanjšani aktivno-
sti čelnih režnjev tedaj, ko poskusne osebe izvajajo ta ista, usvojena gibanja.
Zmanjšana aktivnost delov možganov, ki nadzirajo posamezno gibanje, je ka-
zalnik avtomatizacije tega gibanja. Zavestno izvajanje zahtevnega gibanja to-
rej kaže na začetnika (Epstein, 2015).
91
Kot vsako učenje tudi motorični učni proces poteka preko treh spoznav-
nih funkcij oz. mehanizmov: (1) opazovanja, (2) mišljenja in (3) prakse oz. vad-
be. Učenje gibanja je torej psihični proces, ki poleg gibalne vključuje še inte-
lektualno in emocionalno dejavnost (Marinšek in Rajtmajer, 2017). Prepletajo
se naslednje aktivnosti:
– opazovanje gibanja izzove razmišljanje in načrtovanje ponovitve gibanja,
– razmišljanje izzove načrtovanje in vadbo s ponavljanjem,
– vadba, torej ponavljanje gibanja (praksa), pa izzove potrebo po ponov-
nem opazovanju (Marinšek in Rajtmajer, 2017).
Vse tri funkcije so potrebne za nova spoznanja, so torej vir učenja in vsa-
ka od njih požene otroka v akcijo, le da ima zdaj en, zdaj drug, poseben ali bolj
poudarjen pomen. Pri mlajših otrocih že samo opazovanje demonstriranega
gibanja povzroči takojšnjo reakcijo razmišljanja in s tem željo po posnemanju,
to pa je vadba, zato pri otrocih prevladuje opazovanje in posledično ponavlja-
nje zaradi posnemanja.
V začetni fazi gibalnega razvoja predstavlja gibalno učenje prepoznava-
nje zaznav čutil. Od hitrosti razvoja različnih čutil je odvisna hitrost pridobi-
vanja gibalnih izkušenj, razvoj ključnih gibalnih sposobnosti, predvsem po-
javnih oblik koordinacije, dinamičnega ravnotežja in splošne moči. Seveda ne
smemo prezreti proprioreceptivnih zaznav in domišljije otrok, ki služi kot po-
moč pri poosebljanju (personifikaciji) celostnih gibanj: skačem kot zajec …
Zato je pomembno videti vidno in ne le poslušati govorjeno, ključno za hitrost
učenja gibanja: enkrat pokazati (demonstrirati) je kot stokrat povedati (Marin-
šek in Rajtmajer, 2017).
Filogenetske gibalne oblike so tiste, ki so omogočile človeški vrsti, da je
razvila pokončno držo (npr. plazenje, hoja tek, skoki, plezanja ipd.), in so pre-
cej odvisne od okolja, v katerem otrok preživlja prva leta.
Za gibalne stereotipe velja, da se miselni mehanizmi, ki vodijo njihov pro-
ces učenja od grobe do fine izvedbe, selijo iz zavestnih možganskih središč v
čelnem režnju v nižje predele, ki krmilijo ta sestavljena gibanja. Da je regulaci-
ja teh gibanj zares avtomatska, raziskovalci prepoznajo po zmanjšani aktivno-
sti čelnih režnjev tedaj, ko poskusne osebe izvajajo ta ista, usvojena gibanja.
Zmanjšana aktivnost delov možganov, ki nadzirajo posamezno gibanje, je ka-
zalnik avtomatizacije tega gibanja. Zavestno izvajanje zahtevnega gibanja to-
rej kaže na začetnika (Epstein, 2015).
91
