Page 9 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 9
ografija o samomorilnem vedenju mladostnikov ponuja veliko vpogledov in iztočnic
za razmislek ter praktično izvajanje preventive v šolski sferi. To je v aktualnih časih, ko se
načrtuje sistemske spremembe v primarni, sekundarni in terciarni preventivi na področju
duševnega zdravja, še posebej dragoceno.
Primarno zdravstveno preventivo na področju zdravja otrok in mladostnikov v resnici pred-
stavlja vzgojno-izobraževalni sistem. Ta naj bi namreč podpiral optimalni razvoj otrok
in mladostnikov, kamor spada tudi vzgoja za zdravo življenje in konstruktivne medsebojne
odnose. Avtorice monografije zato strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju naslavljajo
kar z »vratarji sistema« – čeprav morda sami pogosto na to vlogo pozabljamo. Svetovalci
in svetovalke v vzgoji in izobraževanju tako že dolga leta opozarjamo na nujnost krepitve
šolske preventive, njen pomen pa je dobro utemeljen tudi v prvem sklopu pričujoče mo-
nografije. V času pandemije se je predpostavka o pomembnosti vključenosti otrok in mla-
dostnikov v procese vzgoje in izobraževanja za ohranjanje njihovega celostnega zdravja
samo še empirično potrdila. Do izraza pa so prišle tudi vse šibke točke sistemske skrbi
za duševno zdravje.
Projekt A (se) štekaš?!? v slovenskem prostoru v zadnjih letih predstavlja pomembno orga-
nizirano zunanjo strokovno podporo šolam pri izvajanju ciljanih preventivnih dejavnosti na
področju preprečevanja samomorov in samomorilnega vedenja mladostnikov. Svetovalci
in svetovalke od vsega začetka omenjenega projekta pozdravljamo presejalni in proaktivni
pristop ter vse dejavnosti projekta, ki so podrobneje opisane v drugem sklopu pričujoče
monografije. Naslavljajo namreč zelo aktualno problematiko, s katero se srečujemo v vseh
vzgojno-izobraževalnih institucijah – kar se kaže tudi v povečevanju povpraševanja šol po
sodelovanju z izvajalci projekta. Čeprav bi bilo z vidika celostnega učinka morda bolje, če bi
dejavnosti izvajali sami, smo praktiki v svetovalnih službah pogosto frustrirani in omejeni
pri svojem delu. V aktualnih razmerah se ne moremo posvečati preventivi, zato je zunanja
oz. dodatna podpora več kot dobrodošla.
Za prehod na samostojno izvajanje preventive na področju preprečevanja samomorilnega
vedenja potrebujemo dovolj časa in znanja, pa tudi zaupanja v lastno kompetentnost. In tu
so izvajalci projekta A (se) štekaš?!? in pričujoča monografija lahko svetovalcem ter sve-
tovalkam v vzgoji in izobraževanju v veliko pomoč oz. podporo. Glavna dodana vrednost
projekta je namreč, da nudi izvedbeno podporo pri naslavljanju tematike samomorilnosti,
na področju katere se večina pedagoškega kadra ne čuti dovolj usposobljena. Nedvomno je
zato tema za strokovne delavce pogosto (še) bolj obremenjujoča, kot bi bila sicer – pri če-
mer gre že tako ali tako za eno izmed najbolj zahtevnih problematik, s katerimi se srečujejo
poklicni vzgojitelji in učitelji.
Izogibanje zahtevnim vzgojnim vprašanjem nikakor ne pomaga, čeprav je to še vedno med
pogostimi strategijami (ne)naslavljanja omenjene problematike v šolski praksi – kar ob
preobremenjenosti strokovnih delavcev in odsotnosti sistemskih odgovorov niti ne prese-
neča. Obenem pa naraščajočih težav ne moremo več spregledati, saj je problematike eno-
stavno preveč, postaja pa tudi bolj kompleksna. Pedagoški delavci vedno pogosteje – hote
7
za razmislek ter praktično izvajanje preventive v šolski sferi. To je v aktualnih časih, ko se
načrtuje sistemske spremembe v primarni, sekundarni in terciarni preventivi na področju
duševnega zdravja, še posebej dragoceno.
Primarno zdravstveno preventivo na področju zdravja otrok in mladostnikov v resnici pred-
stavlja vzgojno-izobraževalni sistem. Ta naj bi namreč podpiral optimalni razvoj otrok
in mladostnikov, kamor spada tudi vzgoja za zdravo življenje in konstruktivne medsebojne
odnose. Avtorice monografije zato strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju naslavljajo
kar z »vratarji sistema« – čeprav morda sami pogosto na to vlogo pozabljamo. Svetovalci
in svetovalke v vzgoji in izobraževanju tako že dolga leta opozarjamo na nujnost krepitve
šolske preventive, njen pomen pa je dobro utemeljen tudi v prvem sklopu pričujoče mo-
nografije. V času pandemije se je predpostavka o pomembnosti vključenosti otrok in mla-
dostnikov v procese vzgoje in izobraževanja za ohranjanje njihovega celostnega zdravja
samo še empirično potrdila. Do izraza pa so prišle tudi vse šibke točke sistemske skrbi
za duševno zdravje.
Projekt A (se) štekaš?!? v slovenskem prostoru v zadnjih letih predstavlja pomembno orga-
nizirano zunanjo strokovno podporo šolam pri izvajanju ciljanih preventivnih dejavnosti na
področju preprečevanja samomorov in samomorilnega vedenja mladostnikov. Svetovalci
in svetovalke od vsega začetka omenjenega projekta pozdravljamo presejalni in proaktivni
pristop ter vse dejavnosti projekta, ki so podrobneje opisane v drugem sklopu pričujoče
monografije. Naslavljajo namreč zelo aktualno problematiko, s katero se srečujemo v vseh
vzgojno-izobraževalnih institucijah – kar se kaže tudi v povečevanju povpraševanja šol po
sodelovanju z izvajalci projekta. Čeprav bi bilo z vidika celostnega učinka morda bolje, če bi
dejavnosti izvajali sami, smo praktiki v svetovalnih službah pogosto frustrirani in omejeni
pri svojem delu. V aktualnih razmerah se ne moremo posvečati preventivi, zato je zunanja
oz. dodatna podpora več kot dobrodošla.
Za prehod na samostojno izvajanje preventive na področju preprečevanja samomorilnega
vedenja potrebujemo dovolj časa in znanja, pa tudi zaupanja v lastno kompetentnost. In tu
so izvajalci projekta A (se) štekaš?!? in pričujoča monografija lahko svetovalcem ter sve-
tovalkam v vzgoji in izobraževanju v veliko pomoč oz. podporo. Glavna dodana vrednost
projekta je namreč, da nudi izvedbeno podporo pri naslavljanju tematike samomorilnosti,
na področju katere se večina pedagoškega kadra ne čuti dovolj usposobljena. Nedvomno je
zato tema za strokovne delavce pogosto (še) bolj obremenjujoča, kot bi bila sicer – pri če-
mer gre že tako ali tako za eno izmed najbolj zahtevnih problematik, s katerimi se srečujejo
poklicni vzgojitelji in učitelji.
Izogibanje zahtevnim vzgojnim vprašanjem nikakor ne pomaga, čeprav je to še vedno med
pogostimi strategijami (ne)naslavljanja omenjene problematike v šolski praksi – kar ob
preobremenjenosti strokovnih delavcev in odsotnosti sistemskih odgovorov niti ne prese-
neča. Obenem pa naraščajočih težav ne moremo več spregledati, saj je problematike eno-
stavno preveč, postaja pa tudi bolj kompleksna. Pedagoški delavci vedno pogosteje – hote
7
