Page 10 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 10
ez Drobnič
mnogi izmed njih niso bili pripravljeni na tako hitro spremembo. Velik pečat
je pustil tudi pri učencih oziroma študentih, ki so se, poleg okrnjenih družbe-
nih stikov, morali v zelo kratkem času navaditi na nove pristope in načine pri-
dobivanja znanja. Zdi se, da se je med hitrim širjenjem koronavirusa prenos
študija na splet zdel najprimernejša alternativa, vendar bomo morali poča-
kati še na dodatne raziskave, ki bodo natančneje in specifičneje preučevale
longitudinalne učinke. Vsekakor pa lahko že sedaj razberemo skupno ugo-
tovitev, da je s tem načinom študija izobraževanje postalo individualnejši,
lasten »projekt učenja« posameznika, ki slednjemu daje večjo svobodo od-
ločanja, hkrati pa ga zavezuje k avtonomnemu in odgovornejšemu ravnanju,
saj je pomen avtoritet v okolju manjši.
Izkušnje s tem načinom poučevanja so še bolj izpostavile vprašanje po-
mena šole ne le kot kraja intelektualnega razvoja, ampak tudi kot skupnega
prostora za interakcijo in socialno integracijo učencev, kar je še posebej po-
membno za ranljive kategorije oseb. Analize so pokazale, da nekaterim ran-
ljivim skupinam takšno izobraževanje celo ustreza, jih motivira in daje boljše
rezultate, zato je ta dragocena spoznanja pomembno prepoznati in jih kri-
tično umestiti v edukacijski prostor, ki mora biti neprestano odprt za nove
izzive in rešitve.
Namen monografije je, da bi skozi pričujoče izkušnje in spoznanja iz raz-
ličnih držav, različnih sociokulturnih kontekstov, različnih predmetov ter raz-
lične percepcije učiteljev, učencev, staršev in institucij prepoznali nove stra-
tegije poučevanja v izrednih razmerah, hkrati pa da bi izkušnje prenesli tudi
v sodobno šolo 21. stoletja, ki bo izkušnje poučevanja in učenja na daljavo
vključila v inovativne procese edukacije v sodobnih družbenih okoliščinah,
torej odgovorila na to, kako biti prilagodljiv, prožen in odziven. Kaže, da te
izredne okoliščine preraščajo v trajen pojav, na katerega bomo morali vsi, ki
delamo v izobraževalni dejavnosti, računati kot na nekaj vsakdanjega ter vse-
lej spremljajočega. In vendar ne na način, da je treba izobraževalni proces na
daljavo enostavno omejiti ali celo odpraviti, pač pa da njegove dobre učinke
prepoznavamo, jih vgrajujemo v stalnico inovativnosti ter prepoznavamo v
tem pot do boljših učinkov tako v smislu akademskega znanja kot tudi so-
cialne integracije. Svet se z eksponentno rastjo hitro spreminja, povečuje se
obseg ekonomije, raste število prebivalstva, različne okužbe naraščajo in na
mnoge sodobna medicinska znanost nima odgovora ali vsaj ne tako hitro.
To so torej tveganja, ki se povečujejo, s tem se povečuje raven negotovosti.
Zato bi lahko rekli: »Edino, kar je danes gotovo, je to, da je vse negotovo!« Na
nas je, kako se bomo odzvali – naj nas to opogumi in poveča voljo za iskanje
novih spoznanj ter rešitev.
10
mnogi izmed njih niso bili pripravljeni na tako hitro spremembo. Velik pečat
je pustil tudi pri učencih oziroma študentih, ki so se, poleg okrnjenih družbe-
nih stikov, morali v zelo kratkem času navaditi na nove pristope in načine pri-
dobivanja znanja. Zdi se, da se je med hitrim širjenjem koronavirusa prenos
študija na splet zdel najprimernejša alternativa, vendar bomo morali poča-
kati še na dodatne raziskave, ki bodo natančneje in specifičneje preučevale
longitudinalne učinke. Vsekakor pa lahko že sedaj razberemo skupno ugo-
tovitev, da je s tem načinom študija izobraževanje postalo individualnejši,
lasten »projekt učenja« posameznika, ki slednjemu daje večjo svobodo od-
ločanja, hkrati pa ga zavezuje k avtonomnemu in odgovornejšemu ravnanju,
saj je pomen avtoritet v okolju manjši.
Izkušnje s tem načinom poučevanja so še bolj izpostavile vprašanje po-
mena šole ne le kot kraja intelektualnega razvoja, ampak tudi kot skupnega
prostora za interakcijo in socialno integracijo učencev, kar je še posebej po-
membno za ranljive kategorije oseb. Analize so pokazale, da nekaterim ran-
ljivim skupinam takšno izobraževanje celo ustreza, jih motivira in daje boljše
rezultate, zato je ta dragocena spoznanja pomembno prepoznati in jih kri-
tično umestiti v edukacijski prostor, ki mora biti neprestano odprt za nove
izzive in rešitve.
Namen monografije je, da bi skozi pričujoče izkušnje in spoznanja iz raz-
ličnih držav, različnih sociokulturnih kontekstov, različnih predmetov ter raz-
lične percepcije učiteljev, učencev, staršev in institucij prepoznali nove stra-
tegije poučevanja v izrednih razmerah, hkrati pa da bi izkušnje prenesli tudi
v sodobno šolo 21. stoletja, ki bo izkušnje poučevanja in učenja na daljavo
vključila v inovativne procese edukacije v sodobnih družbenih okoliščinah,
torej odgovorila na to, kako biti prilagodljiv, prožen in odziven. Kaže, da te
izredne okoliščine preraščajo v trajen pojav, na katerega bomo morali vsi, ki
delamo v izobraževalni dejavnosti, računati kot na nekaj vsakdanjega ter vse-
lej spremljajočega. In vendar ne na način, da je treba izobraževalni proces na
daljavo enostavno omejiti ali celo odpraviti, pač pa da njegove dobre učinke
prepoznavamo, jih vgrajujemo v stalnico inovativnosti ter prepoznavamo v
tem pot do boljših učinkov tako v smislu akademskega znanja kot tudi so-
cialne integracije. Svet se z eksponentno rastjo hitro spreminja, povečuje se
obseg ekonomije, raste število prebivalstva, različne okužbe naraščajo in na
mnoge sodobna medicinska znanost nima odgovora ali vsaj ne tako hitro.
To so torej tveganja, ki se povečujejo, s tem se povečuje raven negotovosti.
Zato bi lahko rekli: »Edino, kar je danes gotovo, je to, da je vse negotovo!« Na
nas je, kako se bomo odzvali – naj nas to opogumi in poveča voljo za iskanje
novih spoznanj ter rešitev.
10
