Page 77 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 77
Zdravniško delo dr. Josipa Ipavca
Pregled strukture obolevnosti kaže, da so znatno prevladovale bolezni
oči (31 %) in revmatična obolenja (15,6 %), sledile so bolezni ušes, nosu
in grla (13 %), bolezni kože in podkožja (11,2 %), poškodbe (9 %), prebav-
ne (7 %), pljučne (5,9 %) in srčne bolezni (2,5 %). Teh podatkov ne more-
mo z zanesljivostjo primerjati z današnjim časom, saj marsikje manjka-
jo diagnoze ali pa je zapisana le simptomatika obolelih. Preseneča malo
zabeleženih srčnih obolenj (2,5 %), ki zdaj predstavljajo vodilno obolev-
nost. Ker med izvidi ni navedene diagnoze rak, tudi vidimo, da so ljud-
je za njim manj zbolevali. To je bilo pogojeno z bolj zdravim načinom
življenja in bistveno krajšo življenjsko dobo. Tudi zaradi slednje ljudje
svojega karcinoma niso dočakali oziroma ni bil prepoznan; za ženske
je znano, da so karcinom dojk skrivale, moški pa zaradi krajše življenj-
ske dobe karcinoma prostate običajno niso dočakali. Tudi tuberkulo-
ze je bilo malo, kar si lahko razlagamo z bolj zdravim bivalnim okoljem
na kmetih. Sladkorne bolezni in sifilisa med diagnozami ne najdemo.
Predpostavljamo, da se del teh bolnikov skriva med tistimi, ki nimajo
zapisane diagnoze. Sladkorna bolezen pa je bila redkejša zaradi krajše
življenjske dobe in bolj zdravega načina prehranjevanja.
Prebivalstvo Šentjurja in okolice je bilo večinoma kmečko. K zdrav-
niku so prihajali le, kadar je bilo nujno. Omejevali so jih socialni in eko-
nomski razlogi. Večina bolnikov je bila samoplačnikov, zdravstveno
zavarovanje je bilo šele v povojih. Ljubljana je namreč prvo okrajno bol-
niško blagajno dobila leta 1889. Strah pred slepoto je botroval tretji-
ni vseh obiskov v Ipavčevi ordinaciji, med okulističnimi diagnozami
pa zasledimo poškodbe oči, očesna vnetja in sivo mreno. Več okulistič-
nih bolnikov je imel šentjurski medikus tudi zato, ker je bil znan kot
okulist, delno verjetno tudi zaradi svojih uspešnih okulističnih pred-
nikov, in so zato k njemu prihajali ljudje tudi iz oddaljenejših krajev.
Revmatske težave, bolezni nosu, ušes in grla ter kožne bolezni oziroma
vnetje podkožnega tkiva so prav tako silili ljudi v ordinacijo zaradi po-
goste bolečine ali motečega zunanjega videza. Ostalim boleznim so pre-
bivalci pripisovali manjši pomen in so jih poskušali zdraviti z domačimi
zdravili. Pozornost so posvečali tudi porodnicam in ob težavnih poro-
dih na pomoč klicali ne le babice, ampak tudi zdravnike. Kmetje so se
zavedali, da lahko zemljo obdela le veliko pridnih rok.
Ipavčevo ambulanto so najpogosteje obiskovali bolniki, stari med
20 in 30 let, ter starejši, med 50. in 60. letom. Le redki njegovi bolniki so
bili stari nad 70 let, saj je takrat bila povprečna pričakovana življenjska
77
Pregled strukture obolevnosti kaže, da so znatno prevladovale bolezni
oči (31 %) in revmatična obolenja (15,6 %), sledile so bolezni ušes, nosu
in grla (13 %), bolezni kože in podkožja (11,2 %), poškodbe (9 %), prebav-
ne (7 %), pljučne (5,9 %) in srčne bolezni (2,5 %). Teh podatkov ne more-
mo z zanesljivostjo primerjati z današnjim časom, saj marsikje manjka-
jo diagnoze ali pa je zapisana le simptomatika obolelih. Preseneča malo
zabeleženih srčnih obolenj (2,5 %), ki zdaj predstavljajo vodilno obolev-
nost. Ker med izvidi ni navedene diagnoze rak, tudi vidimo, da so ljud-
je za njim manj zbolevali. To je bilo pogojeno z bolj zdravim načinom
življenja in bistveno krajšo življenjsko dobo. Tudi zaradi slednje ljudje
svojega karcinoma niso dočakali oziroma ni bil prepoznan; za ženske
je znano, da so karcinom dojk skrivale, moški pa zaradi krajše življenj-
ske dobe karcinoma prostate običajno niso dočakali. Tudi tuberkulo-
ze je bilo malo, kar si lahko razlagamo z bolj zdravim bivalnim okoljem
na kmetih. Sladkorne bolezni in sifilisa med diagnozami ne najdemo.
Predpostavljamo, da se del teh bolnikov skriva med tistimi, ki nimajo
zapisane diagnoze. Sladkorna bolezen pa je bila redkejša zaradi krajše
življenjske dobe in bolj zdravega načina prehranjevanja.
Prebivalstvo Šentjurja in okolice je bilo večinoma kmečko. K zdrav-
niku so prihajali le, kadar je bilo nujno. Omejevali so jih socialni in eko-
nomski razlogi. Večina bolnikov je bila samoplačnikov, zdravstveno
zavarovanje je bilo šele v povojih. Ljubljana je namreč prvo okrajno bol-
niško blagajno dobila leta 1889. Strah pred slepoto je botroval tretji-
ni vseh obiskov v Ipavčevi ordinaciji, med okulističnimi diagnozami
pa zasledimo poškodbe oči, očesna vnetja in sivo mreno. Več okulistič-
nih bolnikov je imel šentjurski medikus tudi zato, ker je bil znan kot
okulist, delno verjetno tudi zaradi svojih uspešnih okulističnih pred-
nikov, in so zato k njemu prihajali ljudje tudi iz oddaljenejših krajev.
Revmatske težave, bolezni nosu, ušes in grla ter kožne bolezni oziroma
vnetje podkožnega tkiva so prav tako silili ljudi v ordinacijo zaradi po-
goste bolečine ali motečega zunanjega videza. Ostalim boleznim so pre-
bivalci pripisovali manjši pomen in so jih poskušali zdraviti z domačimi
zdravili. Pozornost so posvečali tudi porodnicam in ob težavnih poro-
dih na pomoč klicali ne le babice, ampak tudi zdravnike. Kmetje so se
zavedali, da lahko zemljo obdela le veliko pridnih rok.
Ipavčevo ambulanto so najpogosteje obiskovali bolniki, stari med
20 in 30 let, ter starejši, med 50. in 60. letom. Le redki njegovi bolniki so
bili stari nad 70 let, saj je takrat bila povprečna pričakovana življenjska
77
