Page 78 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
ip Ipavec in njegov svet
doba le okoli 50 let. Med umrlimi v obravnavanem obdobju so bili trije
otroci, 2-mesečni dojenček ter 2- in 3-letna deklica. Pri nobenem izmed
njih ni vpisan vzrok smrti. Prevladovale pa so pljučnice ali pri dojenč-
kih driske zaradi hranjenja z nerazredčenim kravjim mlekom. V am-
bulantni knjigi za obravnavano obdobje ni vpisano nobeno cepljenje,
čeprav vemo, da so v Ljubljani proti davici cepili že ob koncu 19. stolet
ja, koz pa v začetku 20. stoletja pri Slovencih zaradi dobre precepljenos-
ti skorajda ni bilo več. Tudi pri ostalih dveh smrtnih primerih nimamo
zapisanih vzrokov smrti: pri bolnici piše tusis (kašelj), pri 43-letnem
moškem pa nič. Ipavčeva terapija je bila v skladu s takratnim znanjem
in doktrino.
Ambulantna knjiga je dr. Ipavcu gotovo služila le za orientacijo:
vanjo si je zapisoval podatke, ki so bili nujno potrebni – torej generalije
o bolnikih, diagnozo, terapijo ter ceno za obisk in plačilo. V glavnem so
bili to podatki, ki jih je kot distriktni zdravnik moral posredovati nap-
rej. Tudi danes praktiki v ambulantne kartone le skopo zapisujejo bol-
nikovo anamnezo in status. Kaže, da v tem pogledu ni bistvene razlike
med začetkom 20. in 21. stoletja.3
Sklep
Dr. Josip Ipavec je živel v času, ko se je medicina hitro spreminjala: odkrit-
je številnih povzročiteljev bolezni in cepiv proti nekaterim, nadalje upo-
raba rentgenskih žarkov, merilca za krvni tlak, EKG-naprave in uvedba
laboratorijskega dela ter prvih uspešnih kemoterapevtikov … Žal je uved-
ba zdravljenja s prvim relativno uspešnim protisifilitičnim zdravilom sal-
varzanom v njegovem času v provincialnem okolju še zamujala, da ni mo-
gel pomagati niti svojim bolnikom niti samemu sebi. Umrl je star komaj
48 let.
Po pregledu Ipavčeve ambulantne knjige lahko sklenemo, da je bilo
njegovo zdravniško delo zelo angažirano in naporno. Ne le, da je moral
pokrivati obsežen teren in je k bolnikom odhajal peš ali s kolesom (ali
so ljudje prišli ponj z živinsko vprego), na razpolago je moral biti vedno
in povsod, kadar so ga varovanci potrebovali za pomoč. In te pomoči so
bili kmečki prebivalci pogosto potrebni: poškodbe pri delu, telesna iz-
črpanost zaradi fizičnih naporov, porajanje doma, nalezljive bolezni, ki
3 Z. Zupanič Slavec, »Šentjurski medikus: iz ambulantne knjige dr. Josipa Ipavca
(1873–1921),« v Josip Ipavec in njegov čas, ur. I. Grdina (Ljubljana: Založba ZRC,
2000), 137–146.
78
doba le okoli 50 let. Med umrlimi v obravnavanem obdobju so bili trije
otroci, 2-mesečni dojenček ter 2- in 3-letna deklica. Pri nobenem izmed
njih ni vpisan vzrok smrti. Prevladovale pa so pljučnice ali pri dojenč-
kih driske zaradi hranjenja z nerazredčenim kravjim mlekom. V am-
bulantni knjigi za obravnavano obdobje ni vpisano nobeno cepljenje,
čeprav vemo, da so v Ljubljani proti davici cepili že ob koncu 19. stolet
ja, koz pa v začetku 20. stoletja pri Slovencih zaradi dobre precepljenos-
ti skorajda ni bilo več. Tudi pri ostalih dveh smrtnih primerih nimamo
zapisanih vzrokov smrti: pri bolnici piše tusis (kašelj), pri 43-letnem
moškem pa nič. Ipavčeva terapija je bila v skladu s takratnim znanjem
in doktrino.
Ambulantna knjiga je dr. Ipavcu gotovo služila le za orientacijo:
vanjo si je zapisoval podatke, ki so bili nujno potrebni – torej generalije
o bolnikih, diagnozo, terapijo ter ceno za obisk in plačilo. V glavnem so
bili to podatki, ki jih je kot distriktni zdravnik moral posredovati nap-
rej. Tudi danes praktiki v ambulantne kartone le skopo zapisujejo bol-
nikovo anamnezo in status. Kaže, da v tem pogledu ni bistvene razlike
med začetkom 20. in 21. stoletja.3
Sklep
Dr. Josip Ipavec je živel v času, ko se je medicina hitro spreminjala: odkrit-
je številnih povzročiteljev bolezni in cepiv proti nekaterim, nadalje upo-
raba rentgenskih žarkov, merilca za krvni tlak, EKG-naprave in uvedba
laboratorijskega dela ter prvih uspešnih kemoterapevtikov … Žal je uved-
ba zdravljenja s prvim relativno uspešnim protisifilitičnim zdravilom sal-
varzanom v njegovem času v provincialnem okolju še zamujala, da ni mo-
gel pomagati niti svojim bolnikom niti samemu sebi. Umrl je star komaj
48 let.
Po pregledu Ipavčeve ambulantne knjige lahko sklenemo, da je bilo
njegovo zdravniško delo zelo angažirano in naporno. Ne le, da je moral
pokrivati obsežen teren in je k bolnikom odhajal peš ali s kolesom (ali
so ljudje prišli ponj z živinsko vprego), na razpolago je moral biti vedno
in povsod, kadar so ga varovanci potrebovali za pomoč. In te pomoči so
bili kmečki prebivalci pogosto potrebni: poškodbe pri delu, telesna iz-
črpanost zaradi fizičnih naporov, porajanje doma, nalezljive bolezni, ki
3 Z. Zupanič Slavec, »Šentjurski medikus: iz ambulantne knjige dr. Josipa Ipavca
(1873–1921),« v Josip Ipavec in njegov čas, ur. I. Grdina (Ljubljana: Založba ZRC,
2000), 137–146.
78
