Page 82 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 82
ip Ipavec in njegov svet
vojvodinski Petrovaradin, a se je marca 1907 ponovno vrnil v Zagreb.2
Ko je v vojaški zdravniški službi odslužil leta, ki bi jih sicer moral kot šti-
pendist vračati, je maja 1907 izstopil iz vojaške službe in se vrnil v rod-
ni Sv. Jurij ob Južni železnici. Tam je zaradi očetovega pešanja zdravja
– oče je bil zdravnik Gustav Ipavec – prevzel domačo šentjursko ordina-
cijo; kot najstarejši živeči otrok izmed desetih je bil določen za njegove-
ga zdravniškega naslednika.3
Delo zdravnika v tistih časih je bilo več kot zahtevno in je popisa-
no posebej.
Njegova ambulantna knjiga kaže, da je sloves zdravnikov Ipavcev
segal daleč naokrog, saj so k njim bolniki prihajali tudi iz oddaljenih
slovenskih krajev. Če je bil prvotni Ipavčev sloves povezan z njihovo
operativno presežnostjo pri očesnih operacijah sive mrene, je pode-
želski zdravnik dr. Josip Ipavec opravljal najrazličnejše drugo zdravni-
ško delo, neredko tudi na oddaljenem terenu. Med tistimi, ki so priha-
jali od zelo daleč, so bili tudi taki, ki so obolevali zaradi bolezni, ki se jih
je držala hujša stigma in so jih bolniki skrivali v največji tajnosti.
Čas življenja in dela dr. Josipa Ipavca je sovpadal z velikimi kora-
ki razvijajoče se medicine, z dobo mikrobiologije in njeno nadgradnjo,
serologijo z imunologijo, ki sta prinašali nove rešitve za številne bo-
lezni z identifikacijo njihovih povzročiteljev, njihovim mikroskopskim
prepoznavanjem in iskanjem novih načinov zdravljenja ter preprečeva-
nja. Razvoj serologije in laboratorijske medicine sta imela pri tem po-
membno vlogo, vpeljava cepiv, kot zaščite pred nekaterimi boleznimi,
pa je bil eden največjih korakov medicine s preloma 19. v 20. stoletje.
Dr. Josip Ipavec je doživljal razvoj laboratorijev in vse pogostejše vzroč-
ne diagnoze bolezni. To je bila prava pot k uspešnemu zdravljenju, a je
svoj čas terjalo tudi odkrivanje uspešnih kemoterapevtikov. Dotlej so
uporabljali različne, tudi precej toksične preparate živega srebra, arze-
nika, bizmuta in njim podobnih učinkovin. Prvo pomembnejše predan-
tibiotično zdravilo je postal preparat, narejen iz barvil, v katerem je bil
osrednja učinkovina arzen. Imenoval se je salvarsan in ga je leta 1909
izdelal kasnejši nobelovec Paul Ehrlich (1854–1915). To je bila znameni-
ta snov 606, saj je Ehrlich preiskal toliko spojin, preden je prišel do tega
preparata. Postal je relativno učinkovito zdravilo proti novoodkriti
povzročiteljici težke bolezni sifilisa, spiralasti bakteriji blede trepone-
2 Grdina, 112–113.
3 Grdina, 116–117.
82
vojvodinski Petrovaradin, a se je marca 1907 ponovno vrnil v Zagreb.2
Ko je v vojaški zdravniški službi odslužil leta, ki bi jih sicer moral kot šti-
pendist vračati, je maja 1907 izstopil iz vojaške službe in se vrnil v rod-
ni Sv. Jurij ob Južni železnici. Tam je zaradi očetovega pešanja zdravja
– oče je bil zdravnik Gustav Ipavec – prevzel domačo šentjursko ordina-
cijo; kot najstarejši živeči otrok izmed desetih je bil določen za njegove-
ga zdravniškega naslednika.3
Delo zdravnika v tistih časih je bilo več kot zahtevno in je popisa-
no posebej.
Njegova ambulantna knjiga kaže, da je sloves zdravnikov Ipavcev
segal daleč naokrog, saj so k njim bolniki prihajali tudi iz oddaljenih
slovenskih krajev. Če je bil prvotni Ipavčev sloves povezan z njihovo
operativno presežnostjo pri očesnih operacijah sive mrene, je pode-
želski zdravnik dr. Josip Ipavec opravljal najrazličnejše drugo zdravni-
ško delo, neredko tudi na oddaljenem terenu. Med tistimi, ki so priha-
jali od zelo daleč, so bili tudi taki, ki so obolevali zaradi bolezni, ki se jih
je držala hujša stigma in so jih bolniki skrivali v največji tajnosti.
Čas življenja in dela dr. Josipa Ipavca je sovpadal z velikimi kora-
ki razvijajoče se medicine, z dobo mikrobiologije in njeno nadgradnjo,
serologijo z imunologijo, ki sta prinašali nove rešitve za številne bo-
lezni z identifikacijo njihovih povzročiteljev, njihovim mikroskopskim
prepoznavanjem in iskanjem novih načinov zdravljenja ter preprečeva-
nja. Razvoj serologije in laboratorijske medicine sta imela pri tem po-
membno vlogo, vpeljava cepiv, kot zaščite pred nekaterimi boleznimi,
pa je bil eden največjih korakov medicine s preloma 19. v 20. stoletje.
Dr. Josip Ipavec je doživljal razvoj laboratorijev in vse pogostejše vzroč-
ne diagnoze bolezni. To je bila prava pot k uspešnemu zdravljenju, a je
svoj čas terjalo tudi odkrivanje uspešnih kemoterapevtikov. Dotlej so
uporabljali različne, tudi precej toksične preparate živega srebra, arze-
nika, bizmuta in njim podobnih učinkovin. Prvo pomembnejše predan-
tibiotično zdravilo je postal preparat, narejen iz barvil, v katerem je bil
osrednja učinkovina arzen. Imenoval se je salvarsan in ga je leta 1909
izdelal kasnejši nobelovec Paul Ehrlich (1854–1915). To je bila znameni-
ta snov 606, saj je Ehrlich preiskal toliko spojin, preden je prišel do tega
preparata. Postal je relativno učinkovito zdravilo proti novoodkriti
povzročiteljici težke bolezni sifilisa, spiralasti bakteriji blede trepone-
2 Grdina, 112–113.
3 Grdina, 116–117.
82
