Page 74 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 74
ip Ipavec in njegov svet
za zavetnika svetega Marka. Pozneje Josip Ipavec ni mogel več opravlja-
ti sploh nikakršne službe v oboroženih silah habsburške monarhije in je
bil odpuščen iz njih.
Potemtakem je mogoče reči, da je Princesa Vrtoglavka, ki je od prve
zamisli, porojene okoli velike noči 1904, do zapisa zadnje note septembra
1910 prehodila dolgo pot, še v celoti nastala pred izbruhom progresiv-
ne paralize pri skladatelju. S tem odpadejo vsi namigi na povezavo med
neobičajnim čustvovanjem, ki se kaže v delih Josipa Ipavca, in zgodnjim
koncem njegove ustvarjalnosti.57 Prenaglo narejeni sklepi o vplivu aku-
tnih bolezenskih stan na slednjo so v primeru Josipa Ipavca neutemel
jeni, so tudi čez leta zelo o(b)težili prizadevanja za uprizoritev Princese
Vrtoglavke.58 Najprej je bilo treba premagati predsodke in šele potem se je
bilo mogoče resno pogovarjati o odrski realizaciji.
Nenavadnost Princese Vrtoglavke potemtakem izhaja izključno iz ino-
vacije na nepričakovanem mestu – v okviru komične operne igre v starem
številčnem slogu. Presenetljivi prijemi očitno ne izhajajo samo iz avantgar-
dističnega modernizma, temveč tudi iz neobičajnih kombinacij že obsto-
ječih elementov umetniške tvornosti. Princesa Vrtoglavka, ki jo je avtorica
libreta zasnovala kot satiro na dekadenco v maniri dunajske operete, je z
glasbo prerasla svoje prvotno zamišljene okvire in se preobrazila – kot je
ugotavljal že Oskar Nedbal – v svojevrsten glasbenoscenski pojav.
57 Prim. D. Cvetko, Slovenska glasba v evropskem prostoru (Ljubljana: Slovenska mati-
ca, 1991), 360: »[Josip Ipavec je] komponiral […] izrazno svojske klavirske skladbe,
samospeve in zbore, pa tudi baletno pantomimo ‚Možiček‘ (1901), ki jo karakteri-
zira raztegljiva čustvena lestvica, gibajoča se od sočne lirike vse do stopnjevane,
kdaj pa kdaj groteskno učinkujoče dramatičnosti. Teh nasprotij verjetno ni mogo-
če pojasniti le s snovno zamislijo baleta, temveč tudi z izredno občutljivostjo skla-
dateljevega notranjega, doživljajskega sveta, ki je očitno vplivala na zgodnji konec
ustvarjalne aktivnosti nadarjenega avtorja. Odrska glasba je, sodeč po tem, kar ga
je mikalo, vplivala tudi na to, da je napisal opereto ‚Princesa Vrtoglavka‘, zvočno
razsežno, izrazno presenetljivo in učinkovito instrumentirano delo, ki pa kot celo-
ta kaže znake nihajočega, v posameznih pasusih labilnega, emotivno neurejenega
ravnotežja.«
58 Pri prizadevanjih za krst opere sem se vedno znova srečeval s (para)citati iz stro-
kovnih del, ki so nenavadno opero Josipa Ipavca označevali kot neuravnovešeno
ipd. Medtem ko je drugod oživljanje del v teku časa pozabljenih ustvarjalcev dovolj
običajno opravilo – tako je vnovič zaživel opus Felixa Draesekeja in vrste drugih
nemških skladateljev ter nekaterih skandinavskih in poljskih mojstrov –, je na Slo-
venskem še veliko dogmatičnega priseganja na priučeno učenost. Nova spoznanja
bi marsikomu utegnila postaviti na glavo celo urnik dopusta!
74
za zavetnika svetega Marka. Pozneje Josip Ipavec ni mogel več opravlja-
ti sploh nikakršne službe v oboroženih silah habsburške monarhije in je
bil odpuščen iz njih.
Potemtakem je mogoče reči, da je Princesa Vrtoglavka, ki je od prve
zamisli, porojene okoli velike noči 1904, do zapisa zadnje note septembra
1910 prehodila dolgo pot, še v celoti nastala pred izbruhom progresiv-
ne paralize pri skladatelju. S tem odpadejo vsi namigi na povezavo med
neobičajnim čustvovanjem, ki se kaže v delih Josipa Ipavca, in zgodnjim
koncem njegove ustvarjalnosti.57 Prenaglo narejeni sklepi o vplivu aku-
tnih bolezenskih stan na slednjo so v primeru Josipa Ipavca neutemel
jeni, so tudi čez leta zelo o(b)težili prizadevanja za uprizoritev Princese
Vrtoglavke.58 Najprej je bilo treba premagati predsodke in šele potem se je
bilo mogoče resno pogovarjati o odrski realizaciji.
Nenavadnost Princese Vrtoglavke potemtakem izhaja izključno iz ino-
vacije na nepričakovanem mestu – v okviru komične operne igre v starem
številčnem slogu. Presenetljivi prijemi očitno ne izhajajo samo iz avantgar-
dističnega modernizma, temveč tudi iz neobičajnih kombinacij že obsto-
ječih elementov umetniške tvornosti. Princesa Vrtoglavka, ki jo je avtorica
libreta zasnovala kot satiro na dekadenco v maniri dunajske operete, je z
glasbo prerasla svoje prvotno zamišljene okvire in se preobrazila – kot je
ugotavljal že Oskar Nedbal – v svojevrsten glasbenoscenski pojav.
57 Prim. D. Cvetko, Slovenska glasba v evropskem prostoru (Ljubljana: Slovenska mati-
ca, 1991), 360: »[Josip Ipavec je] komponiral […] izrazno svojske klavirske skladbe,
samospeve in zbore, pa tudi baletno pantomimo ‚Možiček‘ (1901), ki jo karakteri-
zira raztegljiva čustvena lestvica, gibajoča se od sočne lirike vse do stopnjevane,
kdaj pa kdaj groteskno učinkujoče dramatičnosti. Teh nasprotij verjetno ni mogo-
če pojasniti le s snovno zamislijo baleta, temveč tudi z izredno občutljivostjo skla-
dateljevega notranjega, doživljajskega sveta, ki je očitno vplivala na zgodnji konec
ustvarjalne aktivnosti nadarjenega avtorja. Odrska glasba je, sodeč po tem, kar ga
je mikalo, vplivala tudi na to, da je napisal opereto ‚Princesa Vrtoglavka‘, zvočno
razsežno, izrazno presenetljivo in učinkovito instrumentirano delo, ki pa kot celo-
ta kaže znake nihajočega, v posameznih pasusih labilnega, emotivno neurejenega
ravnotežja.«
58 Pri prizadevanjih za krst opere sem se vedno znova srečeval s (para)citati iz stro-
kovnih del, ki so nenavadno opero Josipa Ipavca označevali kot neuravnovešeno
ipd. Medtem ko je drugod oživljanje del v teku časa pozabljenih ustvarjalcev dovolj
običajno opravilo – tako je vnovič zaživel opus Felixa Draesekeja in vrste drugih
nemških skladateljev ter nekaterih skandinavskih in poljskih mojstrov –, je na Slo-
venskem še veliko dogmatičnega priseganja na priučeno učenost. Nova spoznanja
bi marsikomu utegnila postaviti na glavo celo urnik dopusta!
74
