Page 83 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 83
Dr. Josip Ipavec, zdravnik in bolnik
ma (lat. Treponema Pallidum), ki sta jo leta 1905 odkrila Fritz Schaudinn
in Erich Hoffmann. Ker pa je bil precej toksičen, ga je odkritelj Ehrlich v
sodelovanju z japonskim zdravnikom Sahachirōm Hato (1873–1938) pre-
delal v manj toksično obliko neosalvarsan. Postopoma so znali trepone-
mo prikazati tudi z mikroskopom na fluorescentnem temnem ozadju,
August von Wassermann (1866–1925) pa je leta 1910 vpeljal imunološki
test za njeno potrditev.4
Sifilis je neredko pripeljal do duševne prizadetosti bolnika, kar je
bilo poznano pod diagnozo progresivna paraliza. Njena pogostnost je
predvsem psihiatre, ki so se srečevali s težkimi oblikami duševnega
propadanja teh bolnikov, nagovarjala k iskanju uspešnega zdravljenja.
Tako je dunajski psihiater, kasnejši nobelovec Julius Wagner vitez von
Jauregg (1857–1940), spoznal, da lahko s povišano telesno temperatu-
ro pri bolnikih povzročiš propadanje povzročiteljice blede spirohete. Ob
priložnostni hospitalizaciji makedonskega vojaka, ki je v času prve sve-
tovne vojne preboleval malarijo, je profesor Wagner von Jauregg po-
skusil s krvjo tega bolnika zdraviti dva druga bolnika. Izkazalo se je
za uspešno, saj je bleda sifilitična povzročiteljica resnično občutljiva na
povišano temperaturo.5 Tako se je začela nova pot zdravljenja številnih
okuženih, predvsem oficirjev, z novo metodo zdravljenja, ki pa je pot-
rebovala svoj čas za širši sprejem. Naključno odkritje bodočega nobelo-
vca Alexandra Fleminga (1881–1955) prvega antibiotika penicilina leta
1928 je prineslo vzročno zdravilo za takrat težko bolezen sifilis, ki so ga
imenovali tudi lues. Žal je ta prešel v vsakdanjo rabo šele tik pred letom
1950, ko so ga lahko proizvedli v zadostnih količinah.
Zapisano teoretično ozadje pojasnjuje, da je bila Josipova »ofi-
cirska bolezen«, ki se je je najverjetneje moral nalesti v času v svojih vo-
jaških služb, zunaj dosega novih znanstvenih spoznanj. Leta 1920 so
svojci Josipa sicer odpeljali na zdravljenje na Dunaj, a je bilo prepoz-
no.6 Zahrbtna bolezen potrebuje okoli 15 let, da se pokaže kot progre-
sivna paraliza s številnimi postopoma porajajočimi se simptomi. Prve
4 J. P. Surnia, J. Poulet, M. Martini, Illustrierte Geschichte der Medizin, zv. 4
(Salzburg: Andreas & Andreas Verlagbuchhandel, 1981), 1509–1547.
5 Z. Zupanič Slavec in S. Jaunig, ur., Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.
Infektologija, nevrologija, onkologija, dermatovenerologija, zobozdravstvo, strokov-
no-zdravstvene vede, predklinika, zdravstveno šolstvo (Celje: Celjska Mohorjeva
družba; Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovi-
no zdravstvene kulture Slovenije, 2022), 243–246.
6 Grdina, Slovenski Mozart, 154.
83
ma (lat. Treponema Pallidum), ki sta jo leta 1905 odkrila Fritz Schaudinn
in Erich Hoffmann. Ker pa je bil precej toksičen, ga je odkritelj Ehrlich v
sodelovanju z japonskim zdravnikom Sahachirōm Hato (1873–1938) pre-
delal v manj toksično obliko neosalvarsan. Postopoma so znali trepone-
mo prikazati tudi z mikroskopom na fluorescentnem temnem ozadju,
August von Wassermann (1866–1925) pa je leta 1910 vpeljal imunološki
test za njeno potrditev.4
Sifilis je neredko pripeljal do duševne prizadetosti bolnika, kar je
bilo poznano pod diagnozo progresivna paraliza. Njena pogostnost je
predvsem psihiatre, ki so se srečevali s težkimi oblikami duševnega
propadanja teh bolnikov, nagovarjala k iskanju uspešnega zdravljenja.
Tako je dunajski psihiater, kasnejši nobelovec Julius Wagner vitez von
Jauregg (1857–1940), spoznal, da lahko s povišano telesno temperatu-
ro pri bolnikih povzročiš propadanje povzročiteljice blede spirohete. Ob
priložnostni hospitalizaciji makedonskega vojaka, ki je v času prve sve-
tovne vojne preboleval malarijo, je profesor Wagner von Jauregg po-
skusil s krvjo tega bolnika zdraviti dva druga bolnika. Izkazalo se je
za uspešno, saj je bleda sifilitična povzročiteljica resnično občutljiva na
povišano temperaturo.5 Tako se je začela nova pot zdravljenja številnih
okuženih, predvsem oficirjev, z novo metodo zdravljenja, ki pa je pot-
rebovala svoj čas za širši sprejem. Naključno odkritje bodočega nobelo-
vca Alexandra Fleminga (1881–1955) prvega antibiotika penicilina leta
1928 je prineslo vzročno zdravilo za takrat težko bolezen sifilis, ki so ga
imenovali tudi lues. Žal je ta prešel v vsakdanjo rabo šele tik pred letom
1950, ko so ga lahko proizvedli v zadostnih količinah.
Zapisano teoretično ozadje pojasnjuje, da je bila Josipova »ofi-
cirska bolezen«, ki se je je najverjetneje moral nalesti v času v svojih vo-
jaških služb, zunaj dosega novih znanstvenih spoznanj. Leta 1920 so
svojci Josipa sicer odpeljali na zdravljenje na Dunaj, a je bilo prepoz-
no.6 Zahrbtna bolezen potrebuje okoli 15 let, da se pokaže kot progre-
sivna paraliza s številnimi postopoma porajajočimi se simptomi. Prve
4 J. P. Surnia, J. Poulet, M. Martini, Illustrierte Geschichte der Medizin, zv. 4
(Salzburg: Andreas & Andreas Verlagbuchhandel, 1981), 1509–1547.
5 Z. Zupanič Slavec in S. Jaunig, ur., Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.
Infektologija, nevrologija, onkologija, dermatovenerologija, zobozdravstvo, strokov-
no-zdravstvene vede, predklinika, zdravstveno šolstvo (Celje: Celjska Mohorjeva
družba; Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovi-
no zdravstvene kulture Slovenije, 2022), 243–246.
6 Grdina, Slovenski Mozart, 154.
83
