Page 84 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 84
ip Ipavec in njegov svet
težave z vidom so bile pri Josipu zaznane že pred izbruhom prve sve-
tovne vojne, ko je njegov rokopis postal nejasen, črke nenavadno veli-
ke in so se sčasoma še večale.7 Stopnjevanje težav se je nadaljevalo med
sámo vojno, ko je bil leta 1914 dodeljen za zdravnika v begunsko tabo-
rišče Wagna pri Lipnici, kamor so namestili do 21.000 nesrečnikov in
je Josip med njimi s težavo deloval. Njegova sreča je bila v tem, da je
poveljnik taborišča postal njegov brat Marko, pravnik, ki mu je poma-
gal, da se je lahko po potrebi umaknil. V taborišču so namreč gospodo-
vali težke bolezni, pegavi tifus, tuberkuloza, koze, in z njimi povezano
umiranje. Februarja 1917 je bil Josip imenovan za zdravnika doma za
ostarele begunce v Wagni, a njegovo stanje se je tako slabšalo, da je bil
še istega leta odpuščen domov.8 Vendar tudi tam ni mogel več uspešno
opravljati svoje zdravniške službe. Stopnjevanje progresivne paralize z
nadaljnjimi znaki razgrajevanja intelektualnih, čustvenih, socialnih in
drugih funkcij je ob koncu maja 1919 privedlo do razglasitve njegove op-
ravilne nesposobnosti.9 Sledila je selitev iz domače hiše v gospodarsko
poslopje njegove sestre Karoline, kjer je imel tudi bolničarja in varuha.
To je bilo najverjetneje avgusta 1919.10 Bolezen mu je prizanesla z ohro-
melostmi, ki so sicer številne bolnike s progresivno paralizo priklenile
na posteljo, zato je lahko tudi hodil naokrog. In tudi uhajal z doma, ka-
kor se mu je nesrečno zgodilo, ko so ga 8. februarja 192111 – zanimivo, na
kasnejši kulturni praznik velikega pesnika Franceta Prešerna (1800–
–1848) – našli zmrznjenega na bližnjem kozolcu. Na ta dan je veliki slo-
venski skladatelj tudi umrl.
Življenjska zgodba zdravnika in bolnika dr. Josipa Ipavca je zgodba
zdravnika v oficirski obleki, ki je užil tudi nekaj malega veselja v kakšni
hiši radosti, pa je za to plačal strašno ceno. Nalezel se je takrat najtežje
spolno prenosljive bolezni, ki je vse od Kolumbovega odkritja Amerike
množično prizadevala predvsem moške zahodne zemeljske poloble.
Zanimivo je, da sprva ta bolezen ni imela tako močne psihiatrične kom-
ponente, ampak številne druge multiorganske spremembe. Šele v za-
četku 19. stoletja se pojavljajo pogostejši popisi progresivne paralize
in zdravniki so njen izvor začeli iskati šele proti koncu istega stoletja.
7 Grdina, 137.
8 Grdina, 149–152.
9 Grdina, 153.
10 Grdina, 153.
11 Grdina, 155.
84
težave z vidom so bile pri Josipu zaznane že pred izbruhom prve sve-
tovne vojne, ko je njegov rokopis postal nejasen, črke nenavadno veli-
ke in so se sčasoma še večale.7 Stopnjevanje težav se je nadaljevalo med
sámo vojno, ko je bil leta 1914 dodeljen za zdravnika v begunsko tabo-
rišče Wagna pri Lipnici, kamor so namestili do 21.000 nesrečnikov in
je Josip med njimi s težavo deloval. Njegova sreča je bila v tem, da je
poveljnik taborišča postal njegov brat Marko, pravnik, ki mu je poma-
gal, da se je lahko po potrebi umaknil. V taborišču so namreč gospodo-
vali težke bolezni, pegavi tifus, tuberkuloza, koze, in z njimi povezano
umiranje. Februarja 1917 je bil Josip imenovan za zdravnika doma za
ostarele begunce v Wagni, a njegovo stanje se je tako slabšalo, da je bil
še istega leta odpuščen domov.8 Vendar tudi tam ni mogel več uspešno
opravljati svoje zdravniške službe. Stopnjevanje progresivne paralize z
nadaljnjimi znaki razgrajevanja intelektualnih, čustvenih, socialnih in
drugih funkcij je ob koncu maja 1919 privedlo do razglasitve njegove op-
ravilne nesposobnosti.9 Sledila je selitev iz domače hiše v gospodarsko
poslopje njegove sestre Karoline, kjer je imel tudi bolničarja in varuha.
To je bilo najverjetneje avgusta 1919.10 Bolezen mu je prizanesla z ohro-
melostmi, ki so sicer številne bolnike s progresivno paralizo priklenile
na posteljo, zato je lahko tudi hodil naokrog. In tudi uhajal z doma, ka-
kor se mu je nesrečno zgodilo, ko so ga 8. februarja 192111 – zanimivo, na
kasnejši kulturni praznik velikega pesnika Franceta Prešerna (1800–
–1848) – našli zmrznjenega na bližnjem kozolcu. Na ta dan je veliki slo-
venski skladatelj tudi umrl.
Življenjska zgodba zdravnika in bolnika dr. Josipa Ipavca je zgodba
zdravnika v oficirski obleki, ki je užil tudi nekaj malega veselja v kakšni
hiši radosti, pa je za to plačal strašno ceno. Nalezel se je takrat najtežje
spolno prenosljive bolezni, ki je vse od Kolumbovega odkritja Amerike
množično prizadevala predvsem moške zahodne zemeljske poloble.
Zanimivo je, da sprva ta bolezen ni imela tako močne psihiatrične kom-
ponente, ampak številne druge multiorganske spremembe. Šele v za-
četku 19. stoletja se pojavljajo pogostejši popisi progresivne paralize
in zdravniki so njen izvor začeli iskati šele proti koncu istega stoletja.
7 Grdina, 137.
8 Grdina, 149–152.
9 Grdina, 153.
10 Grdina, 153.
11 Grdina, 155.
84
