Page 85 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 85
Dr. Josip Ipavec, zdravnik in bolnik
Z vzročno diagnozo so postopoma dokazali, da je progresivna paraliza
kasna posledica terciarnega ali celo kvartarnega sifilisa. Do že opisane-
ga odkritja zdravljenja z malarijo se bolnikom ni dalo pomagati. Med
njimi je bilo veliko samomorov, številni so pristali v različnih blazni-
cah in azilih za duševne bolnike, še več pa jih je ostajalo doma, kjer so
v približno 3–5 letih tudi umrli. Bolezen lahko pripelje do popolne za-
mračitve uma.
Josipovo tragično bolezensko zgodbo so delili številni umetniki
njegovega časa, katerih imena so občasno tudi ne dovolj premišljeno in
etično javno imenovana, kot da ne bi imeli pravice do svoje zdravstvene
zasebnosti. Tudi Josipovemu stanovskemu kolegu dr. Antonu Schwabu
(1886–1938) se je zgodil ta zdrs, ko je post mortem zapisal, da je Josip de-
lil bolezensko usodo skladatelja Huga Wolfa.12 Tudi številne patografske
študije obravnavajo vpliv te velike posnemovalke ali tudi kameleonske
bolezni, kot ji v prispodobi rečejo, na ustvarjalnost velikanov sveta zna-
nosti in umetnosti.
Josip Ipavec kot zdravnik in bolnik predstavlja osebnost, ki se je
predobro zavedala svoje bolezenske usode in nemoči v njej, zato tudi ne
presenečata njegov poskus samomora leta 1912, ki ga je diskretno popi-
sal njegov mlajši celjski kolega in prijatelj dr. Anton Schwab,13 in njego-
vo mrzlično hitenje z življenjskim delom, Princeso Vrtoglavko, da bi ga
spravil na oder. Predobro se je zavedal, da za njim ne bo nikogar, ki bi
to storil namesto njega. In kako prav je imel, saj je opereta 80 let čaka-
la na princa, da jo je kot Trnuljčico obudil v življenje.
12 Grdina, 153.
13 P. Kornhauser, »Syphilitic Progressive Paralysis in the Pathography of Two Com-
posers: Hugo Wolf and Physician and Composer Josip Ipavec,« Acta medico-histori-
ca Adriatica 3, št. 1 (2005), 96. Dr. A. Schwab je zapisal: »Nekega dne so me kot
zdravnika poklicali k Josipu, prisotna sta bila tudi dva kolega. Skladatelj je bil
nezavesten; dajal je vtis hudo bolnega človeka. Postavil sem diagnozo, saj sem
ugotovil, da je Josip tako hudo bolan, da bi brez zdravniške pomoči prav goto-
vo kmalu umrl. Vedel sem, da imamo v tem primeru učinkovito zdravilo, ki bo
pregnalo smrt; imela je želeni učinek v približno osmih dneh in rešila nesrečne-
ga skladatelja pred smrtjo. Toda na veliko žalost sem spoznal tudi, da bodo po
zdravljenju njegove fizične in duševne moči nenehno upadale, za vse življenje ne
bo sposoben pisati glasbe, se ukvarjati z medicino, ne bo mogel zaslužiti; in vna-
prej sem vedel, kakšna bo njegova usoda v kratkem času, ki mu je ostal. Zdravni-
ku je najtežje, če tako vidi prihodnost, nima pa sredstev, da bi preprečil posledi-
ce. To, kar sem v tistem trenutku predvideval, se je zgodilo.« Glejte v: I. Grdina,
Ipavci (Ljubljana: Založba ZRC, Ljubljana, 2001), 363–445.
85
Z vzročno diagnozo so postopoma dokazali, da je progresivna paraliza
kasna posledica terciarnega ali celo kvartarnega sifilisa. Do že opisane-
ga odkritja zdravljenja z malarijo se bolnikom ni dalo pomagati. Med
njimi je bilo veliko samomorov, številni so pristali v različnih blazni-
cah in azilih za duševne bolnike, še več pa jih je ostajalo doma, kjer so
v približno 3–5 letih tudi umrli. Bolezen lahko pripelje do popolne za-
mračitve uma.
Josipovo tragično bolezensko zgodbo so delili številni umetniki
njegovega časa, katerih imena so občasno tudi ne dovolj premišljeno in
etično javno imenovana, kot da ne bi imeli pravice do svoje zdravstvene
zasebnosti. Tudi Josipovemu stanovskemu kolegu dr. Antonu Schwabu
(1886–1938) se je zgodil ta zdrs, ko je post mortem zapisal, da je Josip de-
lil bolezensko usodo skladatelja Huga Wolfa.12 Tudi številne patografske
študije obravnavajo vpliv te velike posnemovalke ali tudi kameleonske
bolezni, kot ji v prispodobi rečejo, na ustvarjalnost velikanov sveta zna-
nosti in umetnosti.
Josip Ipavec kot zdravnik in bolnik predstavlja osebnost, ki se je
predobro zavedala svoje bolezenske usode in nemoči v njej, zato tudi ne
presenečata njegov poskus samomora leta 1912, ki ga je diskretno popi-
sal njegov mlajši celjski kolega in prijatelj dr. Anton Schwab,13 in njego-
vo mrzlično hitenje z življenjskim delom, Princeso Vrtoglavko, da bi ga
spravil na oder. Predobro se je zavedal, da za njim ne bo nikogar, ki bi
to storil namesto njega. In kako prav je imel, saj je opereta 80 let čaka-
la na princa, da jo je kot Trnuljčico obudil v življenje.
12 Grdina, 153.
13 P. Kornhauser, »Syphilitic Progressive Paralysis in the Pathography of Two Com-
posers: Hugo Wolf and Physician and Composer Josip Ipavec,« Acta medico-histori-
ca Adriatica 3, št. 1 (2005), 96. Dr. A. Schwab je zapisal: »Nekega dne so me kot
zdravnika poklicali k Josipu, prisotna sta bila tudi dva kolega. Skladatelj je bil
nezavesten; dajal je vtis hudo bolnega človeka. Postavil sem diagnozo, saj sem
ugotovil, da je Josip tako hudo bolan, da bi brez zdravniške pomoči prav goto-
vo kmalu umrl. Vedel sem, da imamo v tem primeru učinkovito zdravilo, ki bo
pregnalo smrt; imela je želeni učinek v približno osmih dneh in rešila nesrečne-
ga skladatelja pred smrtjo. Toda na veliko žalost sem spoznal tudi, da bodo po
zdravljenju njegove fizične in duševne moči nenehno upadale, za vse življenje ne
bo sposoben pisati glasbe, se ukvarjati z medicino, ne bo mogel zaslužiti; in vna-
prej sem vedel, kakšna bo njegova usoda v kratkem času, ki mu je ostal. Zdravni-
ku je najtežje, če tako vidi prihodnost, nima pa sredstev, da bi preprečil posledi-
ce. To, kar sem v tistem trenutku predvideval, se je zgodilo.« Glejte v: I. Grdina,
Ipavci (Ljubljana: Založba ZRC, Ljubljana, 2001), 363–445.
85
