Page 88 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 88
ip Ipavec in njegov svet
zamolčana ljubezenska čustva (»tvoje sem glase pil, / z njimi srce po-
jil, / ubogo srce.«).
Pesem V tujini literarnega zgodovinarja in mecena Frana Vidica
(1872–1944) uvaja domotožno in nostalgično tematiko (poudarjena je
izrazito temna stran domoljubnih čustev: »Ko sam medlim na tujem, /
mi je kot sred grobov.«), ki je prav tako močno značilna za posebno raz-
položenje, o katerem nameravamo spregovoriti v nadaljevanju. Tej po-
dobna je tudi pesem anonimnega avtorja Slovo v jeseni (»Osem ljubezni
in bóli / slišiš povsod naokoli. […] Moje srce vprašuje: / mar zares greš
na tuje?« Prev. I. Grdina).
Ostale pesmi so v izvirniku nemške. Goethejeva Popotnikova noč-
na pesem je kljub popotniški tematiki drugačna, saj s pretanjenim
posrednim načinom pravzaprav upesni zunanje (Božje, nebesno, ve-
soljno, objektivno (?)) gledišče, ki lirski subjekt (očitno popotnika) ne
zadosti, ampak se zato sam odloči za lasten notranji mir (»Ah, kako
sem sit vsega! / Kaj je radost, kaj gorje? / S sladkim mirom poji, poji se
srce!«).
Kar šest samospevov Josipa Ipavca so uglasbene pesmi Heinricha
Heineja. Pesem z naslovom Če mogel vzdihe bi srca utopiti implicitno pri
kliče religiozno tematiko (z motivoma lilij kot Marijinim simbolom in
pobožnosti lirskega subjekta: »Če mogel bi v lilije kelih /utopiti vzdihe
srca […] kot poljub drhtel je tvoj, / ki pil sem z ustnic ljubečih /nekoč ga
pobožno s teboj.«). Na križpotju je pesem, ki živo upesnjuje značilnost
temačnih tihožitij (ki so med drugim prav tako začela prevladovati v
slikarstvu poznega romantičnega značaja, in še zlasti v fin-de-sièclovski
slikarski umetnosti), z izpostavljeno bližino (mrtvega) cvetja in smrti.
Heinejevi Dve drobni ljubezenski pesmi, ki že z naslovom napovedujeta
miniaturno obliko, posameznikovo nezadoščenost v tem svetu še pove-
čujeta. Prva pesem približuje duševno stanje, ki kljub doseganju ljube-
zenske potrditve lirskega subjekta tovrstnega iskanja ne uteši, ampak
ga navda še z močnejšim čustvom notranjega trpljenja (»a ko mi dah-
neš: ‘Ljubim te!‘, / pa solze lijem žalostne.«). Druga pesem je nekoliko
enostavnejša in na videz popotniška, čeprav še tradicionalno ljubezen-
ska, kjer le ptice (»lastovke, ki gnezde / pod okencem drobnim moje
/ predrage ljubice.«) delijo človekovo ljubezensko bolest. Naslednja
Heinejeva pesem, Mar ti ne priča lice bledo, je ostro naperjena proti laži
in zbada človekovo neiskrenost, obenem pa se dotakne tudi vprašlji-
vosti besednih izrazov (»da bi hotela mojih ust / beraško še besedo? //
88
zamolčana ljubezenska čustva (»tvoje sem glase pil, / z njimi srce po-
jil, / ubogo srce.«).
Pesem V tujini literarnega zgodovinarja in mecena Frana Vidica
(1872–1944) uvaja domotožno in nostalgično tematiko (poudarjena je
izrazito temna stran domoljubnih čustev: »Ko sam medlim na tujem, /
mi je kot sred grobov.«), ki je prav tako močno značilna za posebno raz-
položenje, o katerem nameravamo spregovoriti v nadaljevanju. Tej po-
dobna je tudi pesem anonimnega avtorja Slovo v jeseni (»Osem ljubezni
in bóli / slišiš povsod naokoli. […] Moje srce vprašuje: / mar zares greš
na tuje?« Prev. I. Grdina).
Ostale pesmi so v izvirniku nemške. Goethejeva Popotnikova noč-
na pesem je kljub popotniški tematiki drugačna, saj s pretanjenim
posrednim načinom pravzaprav upesni zunanje (Božje, nebesno, ve-
soljno, objektivno (?)) gledišče, ki lirski subjekt (očitno popotnika) ne
zadosti, ampak se zato sam odloči za lasten notranji mir (»Ah, kako
sem sit vsega! / Kaj je radost, kaj gorje? / S sladkim mirom poji, poji se
srce!«).
Kar šest samospevov Josipa Ipavca so uglasbene pesmi Heinricha
Heineja. Pesem z naslovom Če mogel vzdihe bi srca utopiti implicitno pri
kliče religiozno tematiko (z motivoma lilij kot Marijinim simbolom in
pobožnosti lirskega subjekta: »Če mogel bi v lilije kelih /utopiti vzdihe
srca […] kot poljub drhtel je tvoj, / ki pil sem z ustnic ljubečih /nekoč ga
pobožno s teboj.«). Na križpotju je pesem, ki živo upesnjuje značilnost
temačnih tihožitij (ki so med drugim prav tako začela prevladovati v
slikarstvu poznega romantičnega značaja, in še zlasti v fin-de-sièclovski
slikarski umetnosti), z izpostavljeno bližino (mrtvega) cvetja in smrti.
Heinejevi Dve drobni ljubezenski pesmi, ki že z naslovom napovedujeta
miniaturno obliko, posameznikovo nezadoščenost v tem svetu še pove-
čujeta. Prva pesem približuje duševno stanje, ki kljub doseganju ljube-
zenske potrditve lirskega subjekta tovrstnega iskanja ne uteši, ampak
ga navda še z močnejšim čustvom notranjega trpljenja (»a ko mi dah-
neš: ‘Ljubim te!‘, / pa solze lijem žalostne.«). Druga pesem je nekoliko
enostavnejša in na videz popotniška, čeprav še tradicionalno ljubezen-
ska, kjer le ptice (»lastovke, ki gnezde / pod okencem drobnim moje
/ predrage ljubice.«) delijo človekovo ljubezensko bolest. Naslednja
Heinejeva pesem, Mar ti ne priča lice bledo, je ostro naperjena proti laži
in zbada človekovo neiskrenost, obenem pa se dotakne tudi vprašlji-
vosti besednih izrazov (»da bi hotela mojih ust / beraško še besedo? //
88
