Page 16 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 16
r Grdina
videli tudi sami in ga dojemali – zlasti čutili – kot najustreznejšega naravi
bitij ter stvari. Pobude in pojave, pri katerih se je bilo mogoče sklicevati na
skrivnosti prepolno epoho med antiko in renesanso, so ob koncu 18. in v
začetku 19. stoletja premaknili iz območja črne legende v prostore zlate;
zato so se zdeli vredni posebne pozornosti. V vse dinamičnejšem svetu, ki
se je odvrnil od nekrušljivih klasičnih mer in zgledov, je bil srednji vek sicer
nekaj preteklega in nepovratno minulega – vizualno je bil vsakomur dose-
gljiv preko razvaljenih gradov –, vendar pa hkrati tudi čas, iz katerega je vel
navdih. Romantiki so se razglasili za dediče njegovih prebivalcev, čeprav so
jih bolj navdušile lastne predstave o njih kakor davni predniki sami.¹
Potemtakem ni čudno, da pri Byronu ni šlo samo za obuditev starodav-
ne pripovedi v verzih, temveč predvsem za njeno prenovo. V tej pesniški
strukturi se je še zlasti zdela vabljiva možnost ustvaritve dveh oz. več ko-
munikacijskih – ne samo sporočilnih – ravni. Sižejska raven je bila le ena
od tekstnih plasti. Džaur, ki je bil natisnjen leta 1813 kot prva iz niza Tur-
ških povesti (Oliver 2006),² tako za mnogokoga ni bil samo zgodba likov iz
pesnitve, temveč tudi opozorilo na napeta verska in narodnostna razmerja
na območju vzhodnega Sredozemlja. Takšne interpretacije so bile po smr-
ti lorda Byrona v grškem Missolonghiju aprila 1824 praktično neizogibne,
saj je pesnik, čigar življenje je bilo polno politike – čeprav bolj v obliki od-
mevnih gest kakor daljnosežnih dejanj –, življenje zvezal prav s tem delom
sveta. Pozornemu očesu pa je bilo v Džauru mogoče odkriti tudi namige
na avtorjev biografski položaj, ki je bil zaznamovan z nekonformizmom.
Zlasti z izobčujočimi ljubeznimi. Byronska poema je torej lahko imela tudi
izpovedno plast in je tako segala v cono, v kateri je najpogostejša in najobi-
čajnejša ekspresija takšna ali drugačna oblika lirike. Romantiki se pač niso
navduševali nad klasičnimi alegorijami, ki so bile zvezane s posameznimi
toposi; česar niso smeli ali hoteli izpovedati naravnost, so izrazili skozi pri-
poved. Vzporednost med očitno in skrito zgodbo, ki se jo je dalo odkriti s
¹ Tudi Prešeren se v »Uvodu« h »Krstu« ne izogiba svojim sodobnikom najširše dostopni sledi
srednjeveške kulture, tj. domnevnim vizualno zaznavnim ostalinam: »Še danes vidiš razva-
lino, / ki Ajdovski se gradec imenuje, / v nji vidiš Črtomirovo lastnino« (Prešeren 1969, 181).
Vendar se na tam mestu dejansko apelira le na domišljijo, ki je spet bistvenega pomena za
romantike. Navedena kitica potemtakem nima samo zadrževalne vloge v verzni pripove-
di, ki poveča učinek naslednjih, dramatični boj med pogani in kristjani tematizirajočih sti-
hov, saj kontrastu med zgodovino in fikcijo doda še temporalno nasprotje. Opisu historične
splošnosti v »Uvodu« tako sledi hipni pogled v avtorsko sodobnost, nakar pride obravnava
bitke, ki je plod pesnikove fikcije.
² Turške povesti, ki so sledile v Byronovem opusu, so »Abidoška nevesta«, »Gusar«, »Lara« in
»Obleganje Korinta«. Objavljene so bile v obdobju 1813–1816.
14
videli tudi sami in ga dojemali – zlasti čutili – kot najustreznejšega naravi
bitij ter stvari. Pobude in pojave, pri katerih se je bilo mogoče sklicevati na
skrivnosti prepolno epoho med antiko in renesanso, so ob koncu 18. in v
začetku 19. stoletja premaknili iz območja črne legende v prostore zlate;
zato so se zdeli vredni posebne pozornosti. V vse dinamičnejšem svetu, ki
se je odvrnil od nekrušljivih klasičnih mer in zgledov, je bil srednji vek sicer
nekaj preteklega in nepovratno minulega – vizualno je bil vsakomur dose-
gljiv preko razvaljenih gradov –, vendar pa hkrati tudi čas, iz katerega je vel
navdih. Romantiki so se razglasili za dediče njegovih prebivalcev, čeprav so
jih bolj navdušile lastne predstave o njih kakor davni predniki sami.¹
Potemtakem ni čudno, da pri Byronu ni šlo samo za obuditev starodav-
ne pripovedi v verzih, temveč predvsem za njeno prenovo. V tej pesniški
strukturi se je še zlasti zdela vabljiva možnost ustvaritve dveh oz. več ko-
munikacijskih – ne samo sporočilnih – ravni. Sižejska raven je bila le ena
od tekstnih plasti. Džaur, ki je bil natisnjen leta 1813 kot prva iz niza Tur-
ških povesti (Oliver 2006),² tako za mnogokoga ni bil samo zgodba likov iz
pesnitve, temveč tudi opozorilo na napeta verska in narodnostna razmerja
na območju vzhodnega Sredozemlja. Takšne interpretacije so bile po smr-
ti lorda Byrona v grškem Missolonghiju aprila 1824 praktično neizogibne,
saj je pesnik, čigar življenje je bilo polno politike – čeprav bolj v obliki od-
mevnih gest kakor daljnosežnih dejanj –, življenje zvezal prav s tem delom
sveta. Pozornemu očesu pa je bilo v Džauru mogoče odkriti tudi namige
na avtorjev biografski položaj, ki je bil zaznamovan z nekonformizmom.
Zlasti z izobčujočimi ljubeznimi. Byronska poema je torej lahko imela tudi
izpovedno plast in je tako segala v cono, v kateri je najpogostejša in najobi-
čajnejša ekspresija takšna ali drugačna oblika lirike. Romantiki se pač niso
navduševali nad klasičnimi alegorijami, ki so bile zvezane s posameznimi
toposi; česar niso smeli ali hoteli izpovedati naravnost, so izrazili skozi pri-
poved. Vzporednost med očitno in skrito zgodbo, ki se jo je dalo odkriti s
¹ Tudi Prešeren se v »Uvodu« h »Krstu« ne izogiba svojim sodobnikom najširše dostopni sledi
srednjeveške kulture, tj. domnevnim vizualno zaznavnim ostalinam: »Še danes vidiš razva-
lino, / ki Ajdovski se gradec imenuje, / v nji vidiš Črtomirovo lastnino« (Prešeren 1969, 181).
Vendar se na tam mestu dejansko apelira le na domišljijo, ki je spet bistvenega pomena za
romantike. Navedena kitica potemtakem nima samo zadrževalne vloge v verzni pripove-
di, ki poveča učinek naslednjih, dramatični boj med pogani in kristjani tematizirajočih sti-
hov, saj kontrastu med zgodovino in fikcijo doda še temporalno nasprotje. Opisu historične
splošnosti v »Uvodu« tako sledi hipni pogled v avtorsko sodobnost, nakar pride obravnava
bitke, ki je plod pesnikove fikcije.
² Turške povesti, ki so sledile v Byronovem opusu, so »Abidoška nevesta«, »Gusar«, »Lara« in
»Obleganje Korinta«. Objavljene so bile v obdobju 1813–1816.
14
