Page 63 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 63
Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu
(ki pa brez razvite želje po samomoru ne vodi do samomorilnega vedenja).
Na drugi strani varovalni dejavniki vključujejo to, da Črtomir ni čustveno
osamljen, da glede na Joinerjevo teorijo nima razvite želje po samomoru
ter da so pri njem prisotni pomembni dejavniki rezilientnosti, npr. vdanost
v usodo oz. situacijo kot ena izmed uspešnih strategij soočanja.
Črtomir torej, kljub pojavu (pasivnih) misli na samomor, ne more biti
razumljen kot samomorilen posameznik. V njegovi življenjski situaciji je
lahko namreč (pasivna) misel na samomor pričakovana reakcija na izredno
situacijo, pri čemer pa je pomembno, da se samomorilni proces ne nada-
ljuje, saj ga pred tem varujejo opisani pomembni varovalni dejavniki.
Zaključek: preobrazba neustreznih nacionalnih mitov
Na podlagi spoznanega ter s pomočjo razumevanja kompleksnosti poteka
samomorilnega procesa lahko ovržemo mit o samomorilnem Črtomirju.
Ugotovimo lahko ne samo, da Črtomir ni samomorilen, temveč da je tudi
izjemno rezilienten; kljub težki življenjski situaciji namreč živi dalje.
Glede na njegove značajske lastnosti bi morda lahko celo predvidevali,
da je znal novonastalo situacijo, v kateri se je znašel, sčasoma obrniti sebi
v prid in jo morda celo osmisliti. Glede na močno čustveno povezanost pa
mu upanje daje tudi (večna) ljubezen do Bogomile. To Prešeren nakaže tudi
skozi nekatere verze v pesnitvi (1969, 201):
Ljubezni prave ne pozna, kdor méni,
de ugásniti jo more sreče jeza;
gorela v čistem, v večnem bo plaméni
zdaj, in ko mi odpade trupla peza [. . .]
Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obda obličje milo;
jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
de ni nebo nad njim se odklenilo,
de je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomíra ta pogled prevzame.
S tem ko smo z zgornjo analizo ovrgli mit samomorilnega Črtomirja, je
postavljen pod vprašaj tudi mit o samomorilnem slovenskem karakterju,
ki bi ga, kot smo to storili s Črtomirjem, bilo možno predrugačiti v razume-
vanje slovenskega nacionalnega karakterja kot klenega oz. rezilientnega.
61
(ki pa brez razvite želje po samomoru ne vodi do samomorilnega vedenja).
Na drugi strani varovalni dejavniki vključujejo to, da Črtomir ni čustveno
osamljen, da glede na Joinerjevo teorijo nima razvite želje po samomoru
ter da so pri njem prisotni pomembni dejavniki rezilientnosti, npr. vdanost
v usodo oz. situacijo kot ena izmed uspešnih strategij soočanja.
Črtomir torej, kljub pojavu (pasivnih) misli na samomor, ne more biti
razumljen kot samomorilen posameznik. V njegovi življenjski situaciji je
lahko namreč (pasivna) misel na samomor pričakovana reakcija na izredno
situacijo, pri čemer pa je pomembno, da se samomorilni proces ne nada-
ljuje, saj ga pred tem varujejo opisani pomembni varovalni dejavniki.
Zaključek: preobrazba neustreznih nacionalnih mitov
Na podlagi spoznanega ter s pomočjo razumevanja kompleksnosti poteka
samomorilnega procesa lahko ovržemo mit o samomorilnem Črtomirju.
Ugotovimo lahko ne samo, da Črtomir ni samomorilen, temveč da je tudi
izjemno rezilienten; kljub težki življenjski situaciji namreč živi dalje.
Glede na njegove značajske lastnosti bi morda lahko celo predvidevali,
da je znal novonastalo situacijo, v kateri se je znašel, sčasoma obrniti sebi
v prid in jo morda celo osmisliti. Glede na močno čustveno povezanost pa
mu upanje daje tudi (večna) ljubezen do Bogomile. To Prešeren nakaže tudi
skozi nekatere verze v pesnitvi (1969, 201):
Ljubezni prave ne pozna, kdor méni,
de ugásniti jo more sreče jeza;
gorela v čistem, v večnem bo plaméni
zdaj, in ko mi odpade trupla peza [. . .]
Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obda obličje milo;
jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
de ni nebo nad njim se odklenilo,
de je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomíra ta pogled prevzame.
S tem ko smo z zgornjo analizo ovrgli mit samomorilnega Črtomirja, je
postavljen pod vprašaj tudi mit o samomorilnem slovenskem karakterju,
ki bi ga, kot smo to storili s Črtomirjem, bilo možno predrugačiti v razume-
vanje slovenskega nacionalnega karakterja kot klenega oz. rezilientnega.
61
