Page 61 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 61
Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu
se je znašel Črtomir, zato vdanost v usodo v njegovem primeru ni simp-
tom samomorilnih nagnjenj, temveč konstruktiven in funkcionalen način
soočanja z realnostjo, ki ga v resnici ohrani pri življenju.
Poleg Črtomirjevega načina soočanja s stresom oz. načina reševanja pro-
blemske situacije lahko v Krstu razberemo tudi njegov atribucijski stil. Iz-
raz atribucijski stil se nanaša na kognitivni stil razlaganja pozitivnih in/ali
negativnih življenjskih dogodkov, v katere je posameznik vpleten (Liu in
Bates 2014). Atribucijski stil posameznika zajema tri pomembne vidike:
stabilnost ali nestabilnost, globalnost ali specifičnost in internalnost (no-
tranjost) ali eksternalnost (zunanjost). Glede na te tri dimenzije posame-
znik pripisuje razloge oz. vzroke negativnim in/ali pozitivnim dogodkom
v življenju, pri čemer je atribucijski stil močno povezan z razpoloženjem
in posledično tudi z duševnim zdravjem; specifičneje, določeni atribucijski
stili se povezujejo s pojavnostjo depresije, le-ta pa je eden izmed najmoč-
nejših dejavnikov tveganja za pojav samomorilnega vedenja. O depresiv-
nem atribucijskem stilu govorimo takrat, ko posameznik negativne dogod-
ke v življenju pripiše notranjim, splošnim in stabilnim vzorcem oz. razlo-
gom, pozitivne pa zunanjim, specifičnim in nestabilnim razlogom. (Abram-
son, Seligman in Teasdale 1978). Npr., če študent pade na izpitu, lahko
vzrok za to najde v misli »Izpit sem padel, ker sem neumen«, kar pred-
stavlja notranjo, splošno in stabilno oz. nespremenljivo lastnost. Enako
neuspešen rezultat na izpitu pa lahko drug študent razlaga z mislijo »Izpit
sem padel, ker je bil težek«, pri čemer gre za zunanji vzrok (lastnost izpita,
ne posameznika), ki je specifičen in nestabilen oz. spremenljiv. Za depre-
sivni atribucijski stil je pri tem pomembno, da so prisotni vsi trije opisani
atribucijski vidiki (internalnost, splošnost oz. globalnost in stabilnost); v
kolikor je kombinacija vidikov drugačna, ne govorimo o depresivnem atri-
bucijskem stilu. Na primeru študenta, ki je padel na izpitu: če si neuspeh
na izpitu razlaga z mislijo »Na izpitu sem padel, ker se nisem dovolj učil«,
gre sicer za notranjo lastnost, ki pa je obenem specifična in nestabilna, kar
pomeni, da ne gre za depresivno atribucijo.
Črtomirjev atribucijski stil pri negativnih dogodkih, ki so se zgodili v nje-
govem življenju, lahko delno poiščemo v sledečih verzih: »v njih le spoštvál
očetov sem postave; / al zdaj ovrgle so jih vojske sile« (Prešeren 1969, 197).
»Vojske sile« predstavljajo zunanji in specifični razlog za negativne dogod-
ke, kar pomeni, da Črtomirjevega atribucijskega stila ne moremo opredeliti
kot depresivnega, temveč, ravno nasprotno, kot konstruktivni atribucij-
ski stil, ki ščiti pred pojavom depresivne simptomatike, posledično pa tudi
pred pojavnostjo samomorilnega vedenja.
59
se je znašel Črtomir, zato vdanost v usodo v njegovem primeru ni simp-
tom samomorilnih nagnjenj, temveč konstruktiven in funkcionalen način
soočanja z realnostjo, ki ga v resnici ohrani pri življenju.
Poleg Črtomirjevega načina soočanja s stresom oz. načina reševanja pro-
blemske situacije lahko v Krstu razberemo tudi njegov atribucijski stil. Iz-
raz atribucijski stil se nanaša na kognitivni stil razlaganja pozitivnih in/ali
negativnih življenjskih dogodkov, v katere je posameznik vpleten (Liu in
Bates 2014). Atribucijski stil posameznika zajema tri pomembne vidike:
stabilnost ali nestabilnost, globalnost ali specifičnost in internalnost (no-
tranjost) ali eksternalnost (zunanjost). Glede na te tri dimenzije posame-
znik pripisuje razloge oz. vzroke negativnim in/ali pozitivnim dogodkom
v življenju, pri čemer je atribucijski stil močno povezan z razpoloženjem
in posledično tudi z duševnim zdravjem; specifičneje, določeni atribucijski
stili se povezujejo s pojavnostjo depresije, le-ta pa je eden izmed najmoč-
nejših dejavnikov tveganja za pojav samomorilnega vedenja. O depresiv-
nem atribucijskem stilu govorimo takrat, ko posameznik negativne dogod-
ke v življenju pripiše notranjim, splošnim in stabilnim vzorcem oz. razlo-
gom, pozitivne pa zunanjim, specifičnim in nestabilnim razlogom. (Abram-
son, Seligman in Teasdale 1978). Npr., če študent pade na izpitu, lahko
vzrok za to najde v misli »Izpit sem padel, ker sem neumen«, kar pred-
stavlja notranjo, splošno in stabilno oz. nespremenljivo lastnost. Enako
neuspešen rezultat na izpitu pa lahko drug študent razlaga z mislijo »Izpit
sem padel, ker je bil težek«, pri čemer gre za zunanji vzrok (lastnost izpita,
ne posameznika), ki je specifičen in nestabilen oz. spremenljiv. Za depre-
sivni atribucijski stil je pri tem pomembno, da so prisotni vsi trije opisani
atribucijski vidiki (internalnost, splošnost oz. globalnost in stabilnost); v
kolikor je kombinacija vidikov drugačna, ne govorimo o depresivnem atri-
bucijskem stilu. Na primeru študenta, ki je padel na izpitu: če si neuspeh
na izpitu razlaga z mislijo »Na izpitu sem padel, ker se nisem dovolj učil«,
gre sicer za notranjo lastnost, ki pa je obenem specifična in nestabilna, kar
pomeni, da ne gre za depresivno atribucijo.
Črtomirjev atribucijski stil pri negativnih dogodkih, ki so se zgodili v nje-
govem življenju, lahko delno poiščemo v sledečih verzih: »v njih le spoštvál
očetov sem postave; / al zdaj ovrgle so jih vojske sile« (Prešeren 1969, 197).
»Vojske sile« predstavljajo zunanji in specifični razlog za negativne dogod-
ke, kar pomeni, da Črtomirjevega atribucijskega stila ne moremo opredeliti
kot depresivnega, temveč, ravno nasprotno, kot konstruktivni atribucij-
ski stil, ki ščiti pred pojavom depresivne simptomatike, posledično pa tudi
pred pojavnostjo samomorilnega vedenja.
59
