Page 60 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 60
a Lavrič in Vita Poštuvan
Zakaj Črtomir ne umre?
Iz pregleda dejavnikov tveganja in razumevanja poteka samomorilnega
procesa lahko razberemo, da je Črtomir zaradi življenjskih okoliščin si-
cer ranljiv glede samomorilnega vedenja, vendar pa se samomorilni proces
ustavi že pri pasivnih samomorilnih mislih, torej na samem začetku samo-
morilnega procesa.
Črtomirja verjetno pred smrtjo in pred tem, da se samomorilni proces
ne nadaljuje, varuje rezilientnost. Izraz rezilientnost v psihologiji označu-
je način zaznavanja dogajanja ali sklop prepričanj, ki ob soočanju s stresorji
(dejavniki tveganja) posameznika ščitijo pred samomorilnostjo. Rezilien-
tnost torej deluje tako, da zmanjšuje negativen vpliv samomorilnih misli
oz. moderira povezavo med tveganjem za samomor in dejanskim samo-
morom (Johnson idr. 2011). Dejavnike rezilientnosti lahko razumemo kot
notranje psihološke konstrukte, in sicer kognitivne sposobnosti, procese
in tendence na eni strani ter prepričanja in stališča na drugi strani (John-
son idr. 2011). Čeprav je dejavnikov rezilientnosti več, se tukaj osredotoča-
mo predvsem na tiste, ki so najpomembnejši za razumevanje Črtomirjeve
rezilientnosti, kot jo lahko razberemo iz Krsta.
Med kognitivne sposobnosti, procese in tendence uvrščamo atribucijski
stil (torej način razlaganja dogodkov), način soočanja s stresom in reše-
vanja težav ter posameznikovo osebnost in čustveno inteligentnost. Pre-
pričanja in stališča, ki tvorijo posameznikovo rezilientnost, pa zajemajo
prepričanja o sebi (to so posameznikova samopodoba, občutek nadzora,
samozavest za soočanje s težavami, smisel življenja oz. prepoznavanje ra-
zlogov za življenje, socialna podpora), religiozna prepričanja, prepričanja
o prihodnosti (kot sta npr. upanje in optimizem) ter prepričanja in stališča
o samomoru.
V Krstu Črtomir težave, v katerih se znajde, rešuje preko resignacije in
sprejemanja stresne situacije, kar sta potencialna dejavnika rezilientnosti.
To se med drugim jasno odraža v vrsticah, namenjenih Bogomili: »ti sužno
moje bo življenje celo, / ti gospoduj čez vero, misli, delo« (Prešeren 1969,
196). Resignacija oz. umik ali vdanost v usodo bi bila lahko prepoznana
kot pasivna strategija soočanja s stresom, kot neaktivnost, ki je laično po-
gosto enačena z neučinkovitostjo. Vendar pa je resignacijski stil reševanja
težav v težkih življenjskih situacijah lahko najboljši način boja. Takrat ko
življenjske situacije ne moremo popraviti ali spremeniti, je s psihološkega
vidika oz. z vidika ohranjanja duševnega zdravja pogosto najboljša strate-
gija, da jo sprejmemo. V takšni nepopravljivi oz. nespremenljivi situaciji
58
Zakaj Črtomir ne umre?
Iz pregleda dejavnikov tveganja in razumevanja poteka samomorilnega
procesa lahko razberemo, da je Črtomir zaradi življenjskih okoliščin si-
cer ranljiv glede samomorilnega vedenja, vendar pa se samomorilni proces
ustavi že pri pasivnih samomorilnih mislih, torej na samem začetku samo-
morilnega procesa.
Črtomirja verjetno pred smrtjo in pred tem, da se samomorilni proces
ne nadaljuje, varuje rezilientnost. Izraz rezilientnost v psihologiji označu-
je način zaznavanja dogajanja ali sklop prepričanj, ki ob soočanju s stresorji
(dejavniki tveganja) posameznika ščitijo pred samomorilnostjo. Rezilien-
tnost torej deluje tako, da zmanjšuje negativen vpliv samomorilnih misli
oz. moderira povezavo med tveganjem za samomor in dejanskim samo-
morom (Johnson idr. 2011). Dejavnike rezilientnosti lahko razumemo kot
notranje psihološke konstrukte, in sicer kognitivne sposobnosti, procese
in tendence na eni strani ter prepričanja in stališča na drugi strani (John-
son idr. 2011). Čeprav je dejavnikov rezilientnosti več, se tukaj osredotoča-
mo predvsem na tiste, ki so najpomembnejši za razumevanje Črtomirjeve
rezilientnosti, kot jo lahko razberemo iz Krsta.
Med kognitivne sposobnosti, procese in tendence uvrščamo atribucijski
stil (torej način razlaganja dogodkov), način soočanja s stresom in reše-
vanja težav ter posameznikovo osebnost in čustveno inteligentnost. Pre-
pričanja in stališča, ki tvorijo posameznikovo rezilientnost, pa zajemajo
prepričanja o sebi (to so posameznikova samopodoba, občutek nadzora,
samozavest za soočanje s težavami, smisel življenja oz. prepoznavanje ra-
zlogov za življenje, socialna podpora), religiozna prepričanja, prepričanja
o prihodnosti (kot sta npr. upanje in optimizem) ter prepričanja in stališča
o samomoru.
V Krstu Črtomir težave, v katerih se znajde, rešuje preko resignacije in
sprejemanja stresne situacije, kar sta potencialna dejavnika rezilientnosti.
To se med drugim jasno odraža v vrsticah, namenjenih Bogomili: »ti sužno
moje bo življenje celo, / ti gospoduj čez vero, misli, delo« (Prešeren 1969,
196). Resignacija oz. umik ali vdanost v usodo bi bila lahko prepoznana
kot pasivna strategija soočanja s stresom, kot neaktivnost, ki je laično po-
gosto enačena z neučinkovitostjo. Vendar pa je resignacijski stil reševanja
težav v težkih življenjskih situacijah lahko najboljši način boja. Takrat ko
življenjske situacije ne moremo popraviti ali spremeniti, je s psihološkega
vidika oz. z vidika ohranjanja duševnega zdravja pogosto najboljša strate-
gija, da jo sprejmemo. V takšni nepopravljivi oz. nespremenljivi situaciji
58
