Page 62 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 62
a Lavrič in Vita Poštuvan
Poleg tega lahko iz Krsta razberemo Črtomirjeva prepričanja o smislu ži-
vljenja oz. razlogih za življenje ter o prihodnosti. Vidimo lahko, da ohranja
upanje, da je Bogomila živa, to upanje pa je srž optimizma, ki ga ohranja pri
življenju: »al živa, al mŕtva je, zvedet’ móre, / ločiti préd se iz sveta ne móre«
(Prešeren 1969, 190). Smisel življenja je prepoznan kot eden izmed moč-
nejših dejavnikov rezilientnosti, ki tudi v najtežjih življenjskih situacijah
omogoča, da posameznik ohrani voljo do življenja, kot takšen pa predsta-
vlja konstrukt, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju samomorilnega
vedenja (Costanza, Prelati in Pompili 2019).
Koncept smisla življenja je opredelil in razložil Frankl (1959), ko je v na-
cističnem taborišču opazoval, kako kljub izjemno težkim življenjskim po-
gojem posamezniki ohranjajo voljo do življenja. Na podlagi svojih opazo-
vanj je prišel do dognanja, da posamezniki, ki razvijejo ali ohranjajo smisel
življenja, verjetneje preživijo tudi ob soočenju z najtežjimi življenjskimi si-
tuacijami.
Črtomirju torej misel na to, da mora ugotoviti, ali je Bogomila še živa,
predstavlja smisel oz. pomemben del smisla življenja in ga tako varuje pred
tem, da bi končal svoje življenje.
Preprečevanje samomora po Prešernu
Samomor je kompleksen proces, pri katerem gre za konstanten zapleten
preplet dejavnikov tveganja na eni strani in varovalnih dejavnikov na dru-
gi strani. Medtem ko dejavniki tveganja pri posamezniku povečujejo ranlji-
vost oz. možnost za to, da bo umrl zaradi samomora (ali to poskušal), pa ga
varovalni dejavniki pred tem varujejo, in sicer tudi v najtežjih življenjskih
situacijah.
Zato je pomembno, koliko je na tehtnici posameznikovega duševnega
zdravja dejavnikov tveganja in kako močni so, prav tako tudi, koliko je va-
rovalnih dejavnikov in kako so za posameznika pomembni. Poenostavljeno
bi lahko rekli, da samomore preprečujemo tako, da pri posameznikih pove-
čujemo število varovalnih dejavnikov in jih krepimo, obenem pa zmanjšu-
jemo število dejavnikov tveganja in/ali poskušamo zmanjšati njihovo moč
oz. pomembnost za posameznika.
Če povzamemo Črtomirjeve dejavnike tveganja in varovalne dejavnike,
lahko vidimo, da njegova tehtnica zajema več varovalnih dejavnikov, ki so
prav tako močnejši od dejavnikov tveganja. Dejavniki tveganja namreč za-
jemajo sociodemografsko dejstvo, da je moški, socialno osamljenost (ki,
kot smo ugotovili, za njegovo starostno skupino ne predstavlja dejavnika
tveganja za samomorilno vedenje) ter pridobljeno zmožnost za samomor
60
Poleg tega lahko iz Krsta razberemo Črtomirjeva prepričanja o smislu ži-
vljenja oz. razlogih za življenje ter o prihodnosti. Vidimo lahko, da ohranja
upanje, da je Bogomila živa, to upanje pa je srž optimizma, ki ga ohranja pri
življenju: »al živa, al mŕtva je, zvedet’ móre, / ločiti préd se iz sveta ne móre«
(Prešeren 1969, 190). Smisel življenja je prepoznan kot eden izmed moč-
nejših dejavnikov rezilientnosti, ki tudi v najtežjih življenjskih situacijah
omogoča, da posameznik ohrani voljo do življenja, kot takšen pa predsta-
vlja konstrukt, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju samomorilnega
vedenja (Costanza, Prelati in Pompili 2019).
Koncept smisla življenja je opredelil in razložil Frankl (1959), ko je v na-
cističnem taborišču opazoval, kako kljub izjemno težkim življenjskim po-
gojem posamezniki ohranjajo voljo do življenja. Na podlagi svojih opazo-
vanj je prišel do dognanja, da posamezniki, ki razvijejo ali ohranjajo smisel
življenja, verjetneje preživijo tudi ob soočenju z najtežjimi življenjskimi si-
tuacijami.
Črtomirju torej misel na to, da mora ugotoviti, ali je Bogomila še živa,
predstavlja smisel oz. pomemben del smisla življenja in ga tako varuje pred
tem, da bi končal svoje življenje.
Preprečevanje samomora po Prešernu
Samomor je kompleksen proces, pri katerem gre za konstanten zapleten
preplet dejavnikov tveganja na eni strani in varovalnih dejavnikov na dru-
gi strani. Medtem ko dejavniki tveganja pri posamezniku povečujejo ranlji-
vost oz. možnost za to, da bo umrl zaradi samomora (ali to poskušal), pa ga
varovalni dejavniki pred tem varujejo, in sicer tudi v najtežjih življenjskih
situacijah.
Zato je pomembno, koliko je na tehtnici posameznikovega duševnega
zdravja dejavnikov tveganja in kako močni so, prav tako tudi, koliko je va-
rovalnih dejavnikov in kako so za posameznika pomembni. Poenostavljeno
bi lahko rekli, da samomore preprečujemo tako, da pri posameznikih pove-
čujemo število varovalnih dejavnikov in jih krepimo, obenem pa zmanjšu-
jemo število dejavnikov tveganja in/ali poskušamo zmanjšati njihovo moč
oz. pomembnost za posameznika.
Če povzamemo Črtomirjeve dejavnike tveganja in varovalne dejavnike,
lahko vidimo, da njegova tehtnica zajema več varovalnih dejavnikov, ki so
prav tako močnejši od dejavnikov tveganja. Dejavniki tveganja namreč za-
jemajo sociodemografsko dejstvo, da je moški, socialno osamljenost (ki,
kot smo ugotovili, za njegovo starostno skupino ne predstavlja dejavnika
tveganja za samomorilno vedenje) ter pridobljeno zmožnost za samomor
60
